Protikapitalistična mentaliteta napredne inteligence

Poslanec Sajovic je opozoril na znan fenomen - da umetniki in napredni intelektualci večinoma ne marajo kapitalizma. Za to imajo svoje razloge.

… on živi, umrje brez dnarja … konča pa na dnarju.

Poslanec Sajovic je v boj proti novi vladi v petek vpoklical Franceta Prešerna, stranka Svoboda pa v boj pred Ustavno sodišče napredne intelektualce - romarje na magistrat, člane Akademije za trajnostni razvoj in prijatelje. Seveda se spodaj ne bom strinjal ne s Sajovcem, ne s Prešernom, ne z napredno inteligenco, moram pa poslanca pohvaliti, da je nivo razprave vsaj za hip dvignil nad nivo običajnega prerekanja.

Kranjc, ti le dobička išeš

V Elegiji svojim rojakom je Prešeren napisal, Sajovic pa to rad citira, naslednje:

Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d’nar!

V Glosi je bil Prešeren še bolj zagrenjen:

Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja.

In naprej:

Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.

Mislim, da je bil Kordiš, ki bi slovenske kapitaliste nagnal z bajoneti v morje, Sajovic pa se sklicuje na pesnika, da bi lahko kritiziral manj sovražen odnos do podjetnikov, ki ga obeta prihajajoča vlada. Ti, ti grdi, grdi dnar, ti, ti grdi, grdi trgovci.

Se mi pa zdi tole vseeno dobra iztočnica, da pojasnimo, da dvom večine umetnikov in naprednih intelektualcev v kapitalizem ni neka slovenska ali Prešernova posebnost, ampak pravzaprav dobro raziskan in pojasnjen fenomen. Raziskala ga je manjšina intelektualcev, ki ne polni učbenikov in študijskih programov. Je pa prepričljiva.

Protikapitalistična mentaliteta

Ludwig von Mises je v knjigi The Anti-Capitalistic Mentality ugotavlja, da ima odpor naprednih intelektualcev do kapitalizma psihološke korenine. Napredni umetniki in intelektualci se morajo nekako potolažiti, da buržoazna družba (za razliko od fevdalne) ne priznava družbenega položaja na podlagi rojstva, tudi ne na podlagi stanu, izobrazbe, kulture ali samohvale nekega umetnika, ampak na podlagi tega, ali je nekdo sposoben ustvarit nekaj za ljudi toliko koristnega, da so za to pripravljeni plačati - recimo škatle, platno in trak. In zato tako družbo zavračajo. Ker v njej na družbeni lestvici niso tam, kamor po njihovem neskromnem mnenju spadajo.

Zakaj napredne intelektualce bolj privlači socializem kot kapitalizem je pojasnil Friedrich Hayek v eseju The Intellectuals and Socialism: socializem jim je privlačen, ker se nasloni na zablodo, da vsak red potrebuje stvarnika. Tudi družbeni red. In oni bodo tisti, ki ga bodo oblikovali. Vsled svojih šol in modrosti bodo oni tisti, ki bodo diktatorjem povedali, kakšna ureditev bi bila boljša, manj zastarela in bolj napredna od tiste, ki se je oblikovala sama od sebe, brez njihovega vmešavanja. Kot je rekel Karl Marx, družbe ne bi več samo razlagali, ampak bi jo spreminjali. Izkušnje kažejo, da so jo še zmeraj na slabše, vsaj za tiste, ki niso bili ne arhitekti ne pazniki novega reda.

Raymond Aron v knjigi The Opium of the Intellectuels piše, da napredne intelektualce privlačijo sistemi, ki obljubljajo zgodovinski smisel, moralno veličino in prelamljanje s sedanjostjo. Kapitalizem pa ne ponuja nobenih podobnih izivov. Temelji na kompromisih, trgovanju, počasnem izboljševanju zadev in vsakdanjih interesih. Brez herojev, brez intelektualnih prebojev, brez skoraj božanskega občutka metafizične pomembnosti, brez romantičnega poslanstva.

Dobro pač preživi, slabo žalibog izgine, brez nekih grandioznih shem in silnega pametovanja. Načtovati se da nekaj malega na robovih, kako bomo zapisali nek zakon ali pogodbo, veliko shemo stvari pa lahko samo občudujemo in razlagamo, ne da se je pa konstruirati ali radikalno izboljševati.

Napuh, hudičev najljubši greh

To posebej težko sprejemajo ljudje, ki imajo o sebi zelo dobro mnenje. Zakaj prav umetniki in napredni intelektualci? Briljantni Thomas Sowell v knjigi Intellectuals and Society pove nekaj, kar kasneje Nassim Taleb zgosti v krilatico “koža v igri”, “skin in the game”. Naravoslovci, inženirji in podjetniki si zadev ne morejo izmišljevati, ker jih popravijo objektivne okoliščine. Naravoslovcem se sončni mrk ne zgodi, kot so napovedali, inženirju razpoka most, podjetnik bankrotira.

Javnemu intelektualcu pa zgrešena ideja pogosto celo poveča ugled. Roger Scruton je take naštel v knjigi Fools, Frauds and Firebrands. Tudi so redki intelektualci, ki trpijo škodo svojih napak. Ceno zgrešene npr. podnebne, socialne ali zdravstvene politike ne trpijo tisti, ki o tem pametujejo, ampak kmetje, bolniki, reveži, davkoplačevalci in vsi ostali.

Naravoslovce in inženirje narava uči skromnosti. Matematik Laplace je rekel nekako tako: kar vemo, je končno, česar ne vemo, je neskončno. V potresih se rušijo stavbe, ki naj bi bile varne, poplavi kraje, ki jih ne bi smelo, raketa eksplodira, računalnik se obesi.

Z nobeno podobno kruto realnostjo se ne srečajo umetniki in intelektualci. Če prvi ne dobivajo pravega priznanja, se tolažijo, da je pač njihov genij nerazumljen. Če osel pogine, ker je jedel intelektualčeve oblance, ta pravi, “škoda, imel sem še mnogo drugih idej”. Desetine milijonov mrtvih, ki so jih za seboj pustili socialistični režimi, nobenega naprednega intelektualca ne ovira, da bi priznal, da je bila to zabloda. Da ni bil pravi socializem, pravijo.

Evolucijske predispozicije

Helmut Schoeck je v naslov svoje knjige dal eno od dveh lastnosti, ki drži pokonci politične programe levih strank. Envy. Zavist (druga lastnost je lenoba). Schoeck utemeljuje, da je eno temeljnih čustev, ki mobilizirajo politične sile prav zavist in zamera, resentiment, ki iz nje izhaja.

Je pa tako, da družbe napredujejo samo, če uspejo kulturno omejiti zavist - torej potrebo po kaznovanju uspešnih. Kapitalizem je družbeni sistem, ki je bogatenje naredil za moralno legitimno in ravno zato velika obogatitev Evropejcev, tako fenomenu pravi Deirdre McCloskey, sovpada s pojavom kapitalizma.

Evolucijska psihologija zavist razume kot prirojen mehanizem za omejevanje razlik. Christopher Boehm v Hierarchy in the Forest pokaže, da so kamenodobne egalitarne skupnosti razvile mehanizme za discipliniranje preveč uspešnih posameznikov. V egalitarnih skupnostih je homo sapiens preživel skoraj vso svojo biološko zgodovino in egalitarni instinkt je vcepljen globoko v naš genetski zapis. V intuicije in občutke, ki jih se posebej umetniki znajo zelo dobro ubesediti.

Zavistnim genom stojijo nasproti tekmovalni memi, kulturni vzorci. Steven Pinker v The Blank Slate opozarja, da ljudje nimamo prirojenega občutka za okoliščine ne-ničelne vsote. Intuitivno se nam zdi, da če ima nekdo več, ima to zato, ker ima nekdo drug manj. Kot da bi šlo za žgance pri večerji. Ker je tako bilo v Potočki Zijalki. Da bi oba lahko imela več, ne nujno enako več, to se nam v kameni dobi ni vpisalo v genetski zapis. To mora privzgojiti kultura.

Kulturo je dolgo vzdrževala samo religija. Evangeliji se pogosto naslanjajo na egalitaristične instinkte, ki nam jih z veseljem citirajo najbolj zagrizeni ateisti. Kristus izžene menjalce denarja iz templja, bogatemu privržencu svetuje, naj razda premoženje, in opozarja, da “Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo”. Kljub temu pa je kapitalizem nastal v krščanskem svetu in nikjer druge. Krščanstvo je razvoju odprlo vrata skozi princip dostojanstva posameznika in z delom Svetega Duha v zadnjih 2000 letih. Omejevalo je zavist na eni strani in pohlep na drugi.

Skratka

Vsi se rodimo z nagnjenjem, da ne maramo kapitalizma. Civiliziranje skozi vzgojo in izobraževanje to poskusi popraviti. Ni zmeraj uspešno. Pesniki tankočutno berejo čutenja, pa še malo so gorki zraven na kapital in denarje, ker se po tem kriteriju slabo uvrščajo v družbeno hierarhijo. Napredni intelektualci iščejo sofisticirano intelektualno pokritje za prirojene občutke. Sveta ne bi samo občudovali ali razlagali. Spreminjali bi ga, ker je to intelektualno bolj žgečkljivo in jih statusno pripelje bližje oblasti. Demagoška politika izkorišča ene in druge, da bi si zagotovila glasove ljudi, ki zavidajo bolj uspešnim in jih utrdila v prepričanju, da so uspešni na njihov račun.

To ne pomeni, da so pesniki in intelektualci nekoristni. Če bi bili, bi jih družbena evolucija izločila, pa jih ni. Izzivajo in dajo misliti. Ne pesnik ne napredni intelektualec ne bi imela možnosti, da se ukvarjata s svojimi premišljevanji, če ne bi kapitalizem za to ustvaril potrebne blaginje. Marxa je preživljal kapitalist Engels. Prešerenove Poezije so kupovali in podpirali tisti, ki so iskali dobiček, “gotov dnar”, ki so “merli trak na vatle”.

V kapitalu prijaznejši Sloveniji bo več denarja za kulturo in socialo, kot bi ga bilo, če bi Sajevčevi uspeli dokončati program Venezuele pod Alpami.

PS.

Vodnik je imel bolj prav od Prešerna, ampak kljub temu pesnikov ni za zlorabljati, da bi nam dajali nasvete o razvojni politiki.

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe rede.

Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš, ak
nisi zaspan.

Lej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal.