Super objava. Morda bi dodal le to, da kapitalizem ni nekaj, kar je človeku prirojeno kot dokončan ekonomski sistem. Pri človeku so naravne sile, iz katerih je kapitalizem nastal. Interes, lastnina, menjava, tekmovanje, ustvarjanje in želja po boljšem življenju. Človek je vedno bil bitje preživetja, prilagajanja in pridobivanja virov. V naravi lev lovi hrano, da preživi. Tiger ne lovi iz zlobe, ampak zato, ker je to del njegove narave. Pri človeku je osnovni vzorec podoben, le da ga je obogatil z razumom, orodji, pravili in civilizacijo. Človek ne lovi več z zobmi in kremplji. Ustvarja, dela, menja, izumlja, gradi in služi. Denar je zato samo orodje, ki ga uporablja civilizacija. Za leva je plen sredstvo preživetja, za človeka pa je denar sredstvo menjave, varnosti, svobode in prihodnosti. Problem ni denar. Problem ni kapital. Problem ni podjetnost. Problem je zloraba. Tako kot pištola ni kriva, če jo nekdo uporabi ob napačnem trenutku in za napačen namen, tudi denar ni kriv za pohlep, korupcijo ali izkoriščanje. Kriv je človek, ki orodje uporablja brez mere, odgovornosti in morale.
Zato je absurdno ko se vsak zaslužek že vnaprej obravnava kot sumljiv ali moralno sporen. Po isti logiki lahko levom in tigrom očitamo, da plenijo hrano. Seveda človek ni žival v preprostem smislu. Ima razum, vest in odgovornost. Ključna razlika med plenom in zaslužkom je ta, plen je odvzet, zaslužek pa je v zdravem tržnem okolju rezultat dela, znanja, tveganja, ustvarjalnosti in prostovoljne menjave.
Kapitalizem v svoji najboljši obliki ni plenjenje. Je prav nasprotno, je način, kako je človek plenjenje nadomestil z ustvarjanjem vrednosti, pogodbo in prostovoljno menjavo. Družba, ki v vsakem zaslužku vidi greh, v vsakem podjetniku izkoriščevalca in v vsakem kapitalu sovražnika, ne postane pravičnejša. Postane revnejša, bolj zavistna in manj svobodna.
Nekateri bi še levom prepovedali, da so vodje tropa, pa čeprav si je lev ta položaj pošteno izboril. Ti ti ti grdi in nepošteni lev.
Precej bolj smo prirojeno kapitalisti kot socialisti.
Človeška supermoč je sodelovanje. Sodelovanje zahteva recipročnost, vzajemno korist, proporcionalnost. Nihče ne bo dolgo sodeloval, če mu je to v škodo. Intuicijo za to imajo že otroci.
Tudi v plemenskem življenju ni kaznovanja uspešnosti. Je pa kaznovanje bullyjev in free-riderjev. Oboji ne ravnajo recipročno, ampak v svojo korist in škodo drugih.
Alfa samec, ki ravna kot zaščitnik plemena, pa ne doživi nobene kazni; tudi je vsem ok, da dobi več hrane, ker je to sorazmerno npr. večjemu tveganju in večji potrebi po energiji.
In čeprav se znotraj plemena hrana deli, če je okolje tako, da to zahteva, to ni "ker si vsi zaslužijo dostojno življenje", ampak spet pod pogojem recipročnosti, kot oblika vzajemnega zavarovanja. Obnese se, če dva lovca, ki nista vsak uspešen vsak dan, delita hrano. Ne obnese se, če en lovec deli hrano z lenobo, ki ne počne ničesar.
Kjer se potem vse skupaj zaplete, je velikost družbe. V plemenu se vsi poznajo in so takorekoč pod stalnim nadzorom. Vidno je, koliko kdo prispeva, in kakšne so posledice pomoči, ko pride do tega, da kdo dobi pomoč. Vzgib, ki si ga označil kot egalitarnost ni "nahranimo ga, ker smo dobri" ali "da bomo vsi na istem"; ampak "nahranimo ga, ker/če je tak, da bo to lahko povrnil kasneje in smo s tem oboji na boljšem". (Primarno to seveda velja za otroke.)
Ko krog sodelovanja zrase, pa te vidnosti ni več. Če ne bi imeli institucij, ki to preprečujejo, bi med nešteto neznanci lahko vsak počel, kar hoče.
In, če bi bili prirojeno egalitarni, bi to pomenilo, da bi bili nagnjeni k temu, da drugim razdajamo, kar imamo. Zgodi se seveda ravno nasprotno - kjer ni pravne države, se na veliko goljufa, krade in dosega stvari z nasiljem.
Skratka, vsi ravnamo v svojo korist in tudi moramo ravnati v svojo korist, sicer bi propadli.
Izum zaradi katerega kapitalizem deluje, ni ta, da bogatenje naredi moralno legitimno; to je post hoc racionalizacija. Vzročni mehanizem je vladavina prava, kjer oblast kaznuje nerecipročno ravnanje med neznanci. V situaciji, kjer so kraja, goljufanje, nasilje itd. strogo kaznovani, se posamezniku enostavno ne splačajo (v odsotnosti oblasti pa se; gotovo dokler so uperjeni proti neznancem, ki se me morejo maščevati). In ko se nerecipročno ravnanje ne splača, ostane edina možnost recipročno ravnanje. In to omogoči izjemno široko sodelovanje, in to omogoči blaginjo.
Na hitro sem prebral zanimiv prispevek, ki bi zahteval malo daljši odgovor, za kar tu ni prostora, pa tudi časa nimam. A se bom tako na hitro, kot sem ga prebral, obenj tudi spotaknil, in sicer ob dva stavka. Gremo po vrsti!
Prvi je: Vsi se rodimo z nagnjenjem, da ne maramo kapitalizma. Ne vem, čigava je ta misel in mi je vseeno. Morda je z menoj nekaj narobe, a jaz se nisem rodil s tem nagnjenjem. Vedno sem občudoval uspešne ljudi (vse, ne bom jih popredalčkal), tudi podjetnike in kapitaliste. In upal, da se jim bom nekoč, če bom sposoben, pridružil. Želja se mi je uresničila; postal sem uspešen, zmerno, (nadpovprečno) premožen, prestop v kapitalizem pa me ni zanimal. In ker sodim (samo o sebi tako skromno sodim) v umetniško sfero, se ukvarjam s tem, da svet občudujem in si ga razlagam, a glej ga zlomka, hočem svoja spoznanja o tem tudi deliti. Zakaj? Da bi postal znan, slaven, čaščen. Ne, nič od tega me ne zanima, tudi premoženje ne, kot sem že omenil. Zakaj torej. Zato, da se morda s svojim delom oddolžim tistim, ki so mi 77 let dolgo s svojim delom odpirali oči: ne le umetniki, tudi znanstveniki in vsi, ki imajo o svetu povedati kaj bistvenega. Čudak pač!
Tole je pa nekaj najbolj tehtnega, kar sem prebral o človeškem dejanju in nehanju če svojem življenju nasploh.
Opozoril pa bi na potrebo po ravnovesju. Sčasoma je civilizacija prišla do tega, da je mogoče zaščititi šibke in pomoči potrebne (otroke, starejše, bolne in ranjene). Temu bi rekel materinska poteza zahodne civilizacije, prevedeno če krščanstvo, Marianski poteza zahodnih družb.
Problemi z družbo nastanejo, ko se tehtnica med pohlepom in sočutjem prevesi v eno ali drugo smer. Totalni liberalizem onemogoči celo vrsto ljudi, ki bi lahko tvorno prispevali k družbi, hipertrofirano sočutje pa privede do odpuščanja notoričnim zločincem, vsakovrstnih zlorab na račun davkoplačevalcev, razdeljevanja skupnega denarja lenuhom vseh vrst, narodnosti in religij.
Vsaka družba skratka mora najti ravnovesje med temi dvemi skrajnostmi. Ideal je zagotovitev čim manjše oscilacije, ko se družba uravnovesi tako, da je uspešna in se razvija.
Popolna pa nobena družba ni in ne more biti, ker tudi človek kot bitje sam niha med zavestnimi in nazavednimi, pogosto protislovni gibali in težnjami.
Odlično! Zmaga pa misel: "Ceno zgrešene npr. podnebne, socialne ali zdravstvene politike ne trpijo tisti, ki o tem pametujejo, ampak kmetje, bolniki, reveži, davkoplačevalci in vsi ostali."
Meni se zdi žalostno predvsem to, da bi z bajoneti v morje nagnali podjetnike, ki so ustvarili novo vrednost z delom in znanjem, medtem ko župan, ki si premoženje ustvarja s korupcijo, ni niti najmanj problematičen. Proti takšnim bogatašem na levih zborovanjih še nisem slišal žal besede. Očitno denar sam po sebi ni problematičen, ampak način, kako prideš do njega. Razumi kdor more.
S tem stavkom ste me zelo razočarali, g. Turk. Takole ste zapisali: To ne pomeni, da so pesniki in intelektualci nekoristni!!! Kaj vam pa je, zaboga? Zgrožen sem: da so nekoristni? Ja, a je vam koristnost merilo vsega, pač zato, ker moramo mi vsi jesti in piti in dihati zrak. In graditi mostove prek rek. Pa kaj? Samo mimogrede: sam sem tudi graditelj, ne samo tisti, ki se zavzema za to, da ima umetnost v družbi neki poseben položaj, kar je potovanje v neznano, in neznano nam je vsem v izziv. Ne le znastvenikom, ki NIKOLI ne bodo pojasnili tega, kar nas vse radovedne zares zanima. Znanost in umetnost nista nasprotnika, ampak sopotnika, ki bi se, in pogosto se, dopolnjujeta. Pa lep zbogom vašemu substacku z moje strani!
Gospod Sajovic je menda dejal, oziroma opozoril na znan fenomen, da umetniki in napredni intelektualci večinoma ne marajo kapitalizma. Za to imajo svoje razloge.
Katere, ni navedeno? Ampak ne gre za Sajovica, ampak za g. Ž. T. , ki pravi, da se ne strinja niti s Sajovcem, ne s Prešernom, ne z napredno inteligenco …
In v nadaljevanju zatrjuje, da dvom večine umetnikov in naprednih intelektualcev v kapitalizem ni neka slovenska ali Prešernova posebnost, ampak pravzaprav dobro raziskan in pojasnjen fenomen. In da ima odpor naprednih intelektualcev do kapitalizma psihološke korenine. Kajti, citiram: Napredni umetniki in intelektualci se morajo nekako potolažiti, da buržoazna družba (za razliko od fevdalne) ne priznava družbenega položaja na podlagi rojstva, tudi ne na podlagi stanu, izobrazbe, kulture ali samohvale nekega umetnika, ampak na podlagi tega, ali je nekdo sposoben ustvarit nekaj za ljudi toliko koristnega, da so za to pripravljeni plačati - recimo škatle, platno in trak. In sklep: In zato tako družbo zavračajo. Ker v njej na družbeni lestvici niso tam, kamor po njihovem neskromnem mnenju spadajo.
Ob citiranem moram izpostaviti citirano misel F. Hayeka, ki pravi: socializem jim je privlačen, ker se nasloni na zablodo, da vsak red potrebuje stvarnika. Tudi družbeni red. In oni bodo tisti, ki ga bodo oblikovali.
Moj prvi pomislek: O čem tu mi govorimo? O umetnosti, tisti pravi, ki ni nikoli predpisovala, ampak je samo »podobo na ogled postavila«. Razen socrealizma se komajda spomnim tako »neposrednih« navodil. Umetnost, tista prava, ni nikoli ničesar predpisovala, ampak je samo beležila: kot seizmograf in morda, kot seizmograf med vrsticami napovedovala spremembe. Ker umetnost ni ponavljanje vzorcev, ampak je bila, ali bo vsaj morala biti vizija mogočega, tistega, kar neka trenutna resničnost še ni zaznala.
Moj drugi pomislek: Omenjeni so napredni intelektualci. Vem, kam je namerjena ta ost; a kdo je kogar koli pooblastil, da se imenuje napreden? Ne vem, mogoče nekateri so, ne jaz. In tu je še nadaljevanje, ki po besedah R. Arona… napredne intelektualce privlačijo sistemi, ki obljubljajo zgodovinski smisel, moralno veličino in prelamljanje s sedanjostjo.
Ne poznam njegovega besedila, kot tudi ne nobenega od citiranih v tem prispevku, me pa zanima, kaj je narobe z iskanjem smisla. Kaj ima v tem kontekstu umetnost? Mene ne zanimajo ne napredni ne nazadnjaški intelektualci, zanima me vsebina zapisanega. In o tem bi se dalo pogovarjati. Ko gre za umetnost, je pa stvar bolj zapletena. Pa ne le zaradi tega, ker so merila za to, kaj je in kaj ni umetnost, nekaj kar je stvar kulture duha oziroma meril v neki določeni dobi, ampak tudi zato, ker je to stvar senzibilnosti opazovalca.
Nadaljevanja prispevka gre še naprej v tej smeri in marsikaj zapisanega je vredno premisleka, a še enkrat; kaj ima s tem opraviti umetnost, kot izraz najglobljih vprašanj, ki si jih človek verjetno od nekdaj zastavlja: Od kod smo prišli, kdo smo, kam gremo? Saj ni treba, da smo vsi znanstveniki, ki nenehno dokazujejo, da na bistvena eksistenčna vprašanja, ki pač nekatere od nas zanimajo, nimajo odgovorov. Lepo in koristno je slediti znanosti, a tu in tam je prav, da ne spregledamo sporočil, ki nam jih pošiljajo senzibilni umetniki! Senzibilnosti ni zadovoljila opredelila še nobena znanost. Veda pač, ne pa znanost. Mar ni vtem lepota našega tuzemskega bivanja?
Zelo aktualna objava, ki pojasni bistvo problema pri nas in ne samo to. Vse te zgodbe, dogajanja producirajo mediji, oni ljudem povedo kaj je prav in kaj ne, o tem je avtor napisal odlično kolumno in obe skupaj problem osvetlita v celoti. Branje obeh nam da popolno sliko.
Razmišljam o odličnem zapisu dr. Turka in navedbah o genskem zapisu. Kdaj je nastal socializem in kapitalizem? V šoli so nas učili o praskupnosti, sužnjelastništvu, fevdalizmu. Vmes je bila Atenska demokracija. Kapitalizem je nastal z industrijsko revolucijo 18-19 stoletje, čeprav so trgovina, banke, menjalnice nastajale že od srednjega veka dalje, socializem pa v začetku 19 stoletja z Saint-Simonom, Le Blancom in Prudhonom, kasneje Marxom.
A je temu res tako? Ali je egalitaren koncept kamenodobne skupnosti res v našem genskem zapisu? Ali so leni zabavljači in goslači res prvi kulturniki, ki so živeli na račun takratne družbe?
Lenin je pojasnil razliko med matriarhatom in patriarhatom na sledeč način. Žene so v zakon prinesle lončeno posodo, da je lahko pleme kaj skuhalo in so lahko jedli. Kmalu so spoznali, da posoda ni toliko pomembna, pomembo je kaj lahko v posodo daš. Nastal je patriarhat. Ali lahko opazimo razliko med socializmom in kapitalizmom, ki je nastal tisočletja kasneje.
V pradavnini je pleme naselilo določeno območje, kjer so nabirali pridelke in uplenili žival, da so lahko preživeli. Ko je drugo nomadsko pleme prišlo mimo, so lahko nabrali jagode in uplenili žival. Ko so videli, da je območje poseljeno so odšli dalje. Prvo pleme ozemlja ni smatralo za svojo last. To je bilo neka oblika javne lastnine, če kdo želi družbene lastnine. Zato ga ni branilo in niso sprožali spopadov.
Vse se je spremenilo z začetkom poljedelstva in živinoreje. Pridelkov in živine se tuje nomadsko pleme ni smelo več dotikati. Domače pleme se je za svojo lastnino borilo. Nastala je privatna lastnina, ki je temeljna postavka kapitalizma. Privatno lastnino imamo tudi v tisočletnem genskem zapisu, tako kot enakost, čeprav danes pojmujemo enakost kot enakost pred zakonom ne pa kot teorijo enakih želodcev.
Super objava. Morda bi dodal le to, da kapitalizem ni nekaj, kar je človeku prirojeno kot dokončan ekonomski sistem. Pri človeku so naravne sile, iz katerih je kapitalizem nastal. Interes, lastnina, menjava, tekmovanje, ustvarjanje in želja po boljšem življenju. Človek je vedno bil bitje preživetja, prilagajanja in pridobivanja virov. V naravi lev lovi hrano, da preživi. Tiger ne lovi iz zlobe, ampak zato, ker je to del njegove narave. Pri človeku je osnovni vzorec podoben, le da ga je obogatil z razumom, orodji, pravili in civilizacijo. Človek ne lovi več z zobmi in kremplji. Ustvarja, dela, menja, izumlja, gradi in služi. Denar je zato samo orodje, ki ga uporablja civilizacija. Za leva je plen sredstvo preživetja, za človeka pa je denar sredstvo menjave, varnosti, svobode in prihodnosti. Problem ni denar. Problem ni kapital. Problem ni podjetnost. Problem je zloraba. Tako kot pištola ni kriva, če jo nekdo uporabi ob napačnem trenutku in za napačen namen, tudi denar ni kriv za pohlep, korupcijo ali izkoriščanje. Kriv je človek, ki orodje uporablja brez mere, odgovornosti in morale.
Zato je absurdno ko se vsak zaslužek že vnaprej obravnava kot sumljiv ali moralno sporen. Po isti logiki lahko levom in tigrom očitamo, da plenijo hrano. Seveda človek ni žival v preprostem smislu. Ima razum, vest in odgovornost. Ključna razlika med plenom in zaslužkom je ta, plen je odvzet, zaslužek pa je v zdravem tržnem okolju rezultat dela, znanja, tveganja, ustvarjalnosti in prostovoljne menjave.
Kapitalizem v svoji najboljši obliki ni plenjenje. Je prav nasprotno, je način, kako je človek plenjenje nadomestil z ustvarjanjem vrednosti, pogodbo in prostovoljno menjavo. Družba, ki v vsakem zaslužku vidi greh, v vsakem podjetniku izkoriščevalca in v vsakem kapitalu sovražnika, ne postane pravičnejša. Postane revnejša, bolj zavistna in manj svobodna.
Nekateri bi še levom prepovedali, da so vodje tropa, pa čeprav si je lev ta položaj pošteno izboril. Ti ti ti grdi in nepošteni lev.
Se precej strinjam, ostajam pa prepričan, da prirojen kapitalizem človeku ni, ima pa mnoge lastnosti, ki jih kapitalizem vpreže, da gre vsem bolje.
Precej bolj smo prirojeno kapitalisti kot socialisti.
Človeška supermoč je sodelovanje. Sodelovanje zahteva recipročnost, vzajemno korist, proporcionalnost. Nihče ne bo dolgo sodeloval, če mu je to v škodo. Intuicijo za to imajo že otroci.
Tudi v plemenskem življenju ni kaznovanja uspešnosti. Je pa kaznovanje bullyjev in free-riderjev. Oboji ne ravnajo recipročno, ampak v svojo korist in škodo drugih.
Alfa samec, ki ravna kot zaščitnik plemena, pa ne doživi nobene kazni; tudi je vsem ok, da dobi več hrane, ker je to sorazmerno npr. večjemu tveganju in večji potrebi po energiji.
In čeprav se znotraj plemena hrana deli, če je okolje tako, da to zahteva, to ni "ker si vsi zaslužijo dostojno življenje", ampak spet pod pogojem recipročnosti, kot oblika vzajemnega zavarovanja. Obnese se, če dva lovca, ki nista vsak uspešen vsak dan, delita hrano. Ne obnese se, če en lovec deli hrano z lenobo, ki ne počne ničesar.
Kjer se potem vse skupaj zaplete, je velikost družbe. V plemenu se vsi poznajo in so takorekoč pod stalnim nadzorom. Vidno je, koliko kdo prispeva, in kakšne so posledice pomoči, ko pride do tega, da kdo dobi pomoč. Vzgib, ki si ga označil kot egalitarnost ni "nahranimo ga, ker smo dobri" ali "da bomo vsi na istem"; ampak "nahranimo ga, ker/če je tak, da bo to lahko povrnil kasneje in smo s tem oboji na boljšem". (Primarno to seveda velja za otroke.)
Ko krog sodelovanja zrase, pa te vidnosti ni več. Če ne bi imeli institucij, ki to preprečujejo, bi med nešteto neznanci lahko vsak počel, kar hoče.
In, če bi bili prirojeno egalitarni, bi to pomenilo, da bi bili nagnjeni k temu, da drugim razdajamo, kar imamo. Zgodi se seveda ravno nasprotno - kjer ni pravne države, se na veliko goljufa, krade in dosega stvari z nasiljem.
Skratka, vsi ravnamo v svojo korist in tudi moramo ravnati v svojo korist, sicer bi propadli.
Izum zaradi katerega kapitalizem deluje, ni ta, da bogatenje naredi moralno legitimno; to je post hoc racionalizacija. Vzročni mehanizem je vladavina prava, kjer oblast kaznuje nerecipročno ravnanje med neznanci. V situaciji, kjer so kraja, goljufanje, nasilje itd. strogo kaznovani, se posamezniku enostavno ne splačajo (v odsotnosti oblasti pa se; gotovo dokler so uperjeni proti neznancem, ki se me morejo maščevati). In ko se nerecipročno ravnanje ne splača, ostane edina možnost recipročno ravnanje. In to omogoči izjemno široko sodelovanje, in to omogoči blaginjo.
Na hitro sem prebral zanimiv prispevek, ki bi zahteval malo daljši odgovor, za kar tu ni prostora, pa tudi časa nimam. A se bom tako na hitro, kot sem ga prebral, obenj tudi spotaknil, in sicer ob dva stavka. Gremo po vrsti!
Prvi je: Vsi se rodimo z nagnjenjem, da ne maramo kapitalizma. Ne vem, čigava je ta misel in mi je vseeno. Morda je z menoj nekaj narobe, a jaz se nisem rodil s tem nagnjenjem. Vedno sem občudoval uspešne ljudi (vse, ne bom jih popredalčkal), tudi podjetnike in kapitaliste. In upal, da se jim bom nekoč, če bom sposoben, pridružil. Želja se mi je uresničila; postal sem uspešen, zmerno, (nadpovprečno) premožen, prestop v kapitalizem pa me ni zanimal. In ker sodim (samo o sebi tako skromno sodim) v umetniško sfero, se ukvarjam s tem, da svet občudujem in si ga razlagam, a glej ga zlomka, hočem svoja spoznanja o tem tudi deliti. Zakaj? Da bi postal znan, slaven, čaščen. Ne, nič od tega me ne zanima, tudi premoženje ne, kot sem že omenil. Zakaj torej. Zato, da se morda s svojim delom oddolžim tistim, ki so mi 77 let dolgo s svojim delom odpirali oči: ne le umetniki, tudi znanstveniki in vsi, ki imajo o svetu povedati kaj bistvenega. Čudak pač!
Tole je pa nekaj najbolj tehtnega, kar sem prebral o človeškem dejanju in nehanju če svojem življenju nasploh.
Opozoril pa bi na potrebo po ravnovesju. Sčasoma je civilizacija prišla do tega, da je mogoče zaščititi šibke in pomoči potrebne (otroke, starejše, bolne in ranjene). Temu bi rekel materinska poteza zahodne civilizacije, prevedeno če krščanstvo, Marianski poteza zahodnih družb.
Problemi z družbo nastanejo, ko se tehtnica med pohlepom in sočutjem prevesi v eno ali drugo smer. Totalni liberalizem onemogoči celo vrsto ljudi, ki bi lahko tvorno prispevali k družbi, hipertrofirano sočutje pa privede do odpuščanja notoričnim zločincem, vsakovrstnih zlorab na račun davkoplačevalcev, razdeljevanja skupnega denarja lenuhom vseh vrst, narodnosti in religij.
Vsaka družba skratka mora najti ravnovesje med temi dvemi skrajnostmi. Ideal je zagotovitev čim manjše oscilacije, ko se družba uravnovesi tako, da je uspešna in se razvija.
Popolna pa nobena družba ni in ne more biti, ker tudi človek kot bitje sam niha med zavestnimi in nazavednimi, pogosto protislovni gibali in težnjami.
Do sedaj mi je bil ljubši izraz tržna ekonomija, pa sem se pogovoril z UI in mi je razložil:
Tržna ekonomija odgovarja na vprašanje:
→ Kako se koordinira gospodarstvo?
“pravilo igre”
Kapitalizem odgovarja na vprašanje:
→ Kdo ima v lasti proizvodna sredstva in zakaj?
“kdo ima igralne figure in kdo pobira dobiček”
Verjetno nima smisla, da sprašujem ali je res potrebno, da ima država v lasti hotele, Petrol,... ali ravno zaradi lastništva ni kaj prida regulator.
Odlično! Zmaga pa misel: "Ceno zgrešene npr. podnebne, socialne ali zdravstvene politike ne trpijo tisti, ki o tem pametujejo, ampak kmetje, bolniki, reveži, davkoplačevalci in vsi ostali."
Meni se zdi žalostno predvsem to, da bi z bajoneti v morje nagnali podjetnike, ki so ustvarili novo vrednost z delom in znanjem, medtem ko župan, ki si premoženje ustvarja s korupcijo, ni niti najmanj problematičen. Proti takšnim bogatašem na levih zborovanjih še nisem slišal žal besede. Očitno denar sam po sebi ni problematičen, ampak način, kako prideš do njega. Razumi kdor more.
V opisanem primeru bi rekel, da je v redu zato, ker je ideološko na isti liniji. V smislu, če si naš, lahko delaš karkoli.
S tem stavkom ste me zelo razočarali, g. Turk. Takole ste zapisali: To ne pomeni, da so pesniki in intelektualci nekoristni!!! Kaj vam pa je, zaboga? Zgrožen sem: da so nekoristni? Ja, a je vam koristnost merilo vsega, pač zato, ker moramo mi vsi jesti in piti in dihati zrak. In graditi mostove prek rek. Pa kaj? Samo mimogrede: sam sem tudi graditelj, ne samo tisti, ki se zavzema za to, da ima umetnost v družbi neki poseben položaj, kar je potovanje v neznano, in neznano nam je vsem v izziv. Ne le znastvenikom, ki NIKOLI ne bodo pojasnili tega, kar nas vse radovedne zares zanima. Znanost in umetnost nista nasprotnika, ampak sopotnika, ki bi se, in pogosto se, dopolnjujeta. Pa lep zbogom vašemu substacku z moje strani!
Prepričan sem, da se odzivate preveč ihtavo. Ali ste resnično brali (pre)hitro, torej nenatančno, ali pa ste pisanje vzeli popolnoma osebno.
True! I was in a bad mood! Res je je deloma eno in drugo! Priznam, torej?
Hvala za všečka, je pa tako: koliko nas je, ki priznamo prenagljen in nepremišljen odziv? Morda ne veliko, a jaz sem eden izmed njih!
Gospod Sajovic je menda dejal, oziroma opozoril na znan fenomen, da umetniki in napredni intelektualci večinoma ne marajo kapitalizma. Za to imajo svoje razloge.
Katere, ni navedeno? Ampak ne gre za Sajovica, ampak za g. Ž. T. , ki pravi, da se ne strinja niti s Sajovcem, ne s Prešernom, ne z napredno inteligenco …
In v nadaljevanju zatrjuje, da dvom večine umetnikov in naprednih intelektualcev v kapitalizem ni neka slovenska ali Prešernova posebnost, ampak pravzaprav dobro raziskan in pojasnjen fenomen. In da ima odpor naprednih intelektualcev do kapitalizma psihološke korenine. Kajti, citiram: Napredni umetniki in intelektualci se morajo nekako potolažiti, da buržoazna družba (za razliko od fevdalne) ne priznava družbenega položaja na podlagi rojstva, tudi ne na podlagi stanu, izobrazbe, kulture ali samohvale nekega umetnika, ampak na podlagi tega, ali je nekdo sposoben ustvarit nekaj za ljudi toliko koristnega, da so za to pripravljeni plačati - recimo škatle, platno in trak. In sklep: In zato tako družbo zavračajo. Ker v njej na družbeni lestvici niso tam, kamor po njihovem neskromnem mnenju spadajo.
Ob citiranem moram izpostaviti citirano misel F. Hayeka, ki pravi: socializem jim je privlačen, ker se nasloni na zablodo, da vsak red potrebuje stvarnika. Tudi družbeni red. In oni bodo tisti, ki ga bodo oblikovali.
Moj prvi pomislek: O čem tu mi govorimo? O umetnosti, tisti pravi, ki ni nikoli predpisovala, ampak je samo »podobo na ogled postavila«. Razen socrealizma se komajda spomnim tako »neposrednih« navodil. Umetnost, tista prava, ni nikoli ničesar predpisovala, ampak je samo beležila: kot seizmograf in morda, kot seizmograf med vrsticami napovedovala spremembe. Ker umetnost ni ponavljanje vzorcev, ampak je bila, ali bo vsaj morala biti vizija mogočega, tistega, kar neka trenutna resničnost še ni zaznala.
Moj drugi pomislek: Omenjeni so napredni intelektualci. Vem, kam je namerjena ta ost; a kdo je kogar koli pooblastil, da se imenuje napreden? Ne vem, mogoče nekateri so, ne jaz. In tu je še nadaljevanje, ki po besedah R. Arona… napredne intelektualce privlačijo sistemi, ki obljubljajo zgodovinski smisel, moralno veličino in prelamljanje s sedanjostjo.
Ne poznam njegovega besedila, kot tudi ne nobenega od citiranih v tem prispevku, me pa zanima, kaj je narobe z iskanjem smisla. Kaj ima v tem kontekstu umetnost? Mene ne zanimajo ne napredni ne nazadnjaški intelektualci, zanima me vsebina zapisanega. In o tem bi se dalo pogovarjati. Ko gre za umetnost, je pa stvar bolj zapletena. Pa ne le zaradi tega, ker so merila za to, kaj je in kaj ni umetnost, nekaj kar je stvar kulture duha oziroma meril v neki določeni dobi, ampak tudi zato, ker je to stvar senzibilnosti opazovalca.
Nadaljevanja prispevka gre še naprej v tej smeri in marsikaj zapisanega je vredno premisleka, a še enkrat; kaj ima s tem opraviti umetnost, kot izraz najglobljih vprašanj, ki si jih človek verjetno od nekdaj zastavlja: Od kod smo prišli, kdo smo, kam gremo? Saj ni treba, da smo vsi znanstveniki, ki nenehno dokazujejo, da na bistvena eksistenčna vprašanja, ki pač nekatere od nas zanimajo, nimajo odgovorov. Lepo in koristno je slediti znanosti, a tu in tam je prav, da ne spregledamo sporočil, ki nam jih pošiljajo senzibilni umetniki! Senzibilnosti ni zadovoljila opredelila še nobena znanost. Veda pač, ne pa znanost. Mar ni vtem lepota našega tuzemskega bivanja?
Zelo aktualna objava, ki pojasni bistvo problema pri nas in ne samo to. Vse te zgodbe, dogajanja producirajo mediji, oni ljudem povedo kaj je prav in kaj ne, o tem je avtor napisal odlično kolumno in obe skupaj problem osvetlita v celoti. Branje obeh nam da popolno sliko.
Razmišljam o odličnem zapisu dr. Turka in navedbah o genskem zapisu. Kdaj je nastal socializem in kapitalizem? V šoli so nas učili o praskupnosti, sužnjelastništvu, fevdalizmu. Vmes je bila Atenska demokracija. Kapitalizem je nastal z industrijsko revolucijo 18-19 stoletje, čeprav so trgovina, banke, menjalnice nastajale že od srednjega veka dalje, socializem pa v začetku 19 stoletja z Saint-Simonom, Le Blancom in Prudhonom, kasneje Marxom.
A je temu res tako? Ali je egalitaren koncept kamenodobne skupnosti res v našem genskem zapisu? Ali so leni zabavljači in goslači res prvi kulturniki, ki so živeli na račun takratne družbe?
Lenin je pojasnil razliko med matriarhatom in patriarhatom na sledeč način. Žene so v zakon prinesle lončeno posodo, da je lahko pleme kaj skuhalo in so lahko jedli. Kmalu so spoznali, da posoda ni toliko pomembna, pomembo je kaj lahko v posodo daš. Nastal je patriarhat. Ali lahko opazimo razliko med socializmom in kapitalizmom, ki je nastal tisočletja kasneje.
V pradavnini je pleme naselilo določeno območje, kjer so nabirali pridelke in uplenili žival, da so lahko preživeli. Ko je drugo nomadsko pleme prišlo mimo, so lahko nabrali jagode in uplenili žival. Ko so videli, da je območje poseljeno so odšli dalje. Prvo pleme ozemlja ni smatralo za svojo last. To je bilo neka oblika javne lastnine, če kdo želi družbene lastnine. Zato ga ni branilo in niso sprožali spopadov.
Vse se je spremenilo z začetkom poljedelstva in živinoreje. Pridelkov in živine se tuje nomadsko pleme ni smelo več dotikati. Domače pleme se je za svojo lastnino borilo. Nastala je privatna lastnina, ki je temeljna postavka kapitalizma. Privatno lastnino imamo tudi v tisočletnem genskem zapisu, tako kot enakost, čeprav danes pojmujemo enakost kot enakost pred zakonom ne pa kot teorijo enakih želodcev.