Prvi maj. Do kdaj še?
Kaj praznovati, ko obljubljajo, da kmalu ne bo treba več delati. Delo! Še bolj zavzeto.
Delavnost je vrednota. Pridnim in marljivim ljudem je nekoč preživelo več otrok. Naravna selekcija je kaznovala lenuhe. Glede na rezultate dela se je vzpostavila hierarhija v družbi. Menjava dela, trgovina z delom, rezultati dela, vse to posameznike povezuje v družbeno skupnost. Če odštejemo sorodnike in osebne prijatelje, je večina naših odnosov z drugimi ljudmi povezana z delom. Praznovanje dela bi bilo zato več kot na mestu.
Ampak praznika dela nimamo za to. Imajo ga za to, da obnavljajo razredni boj med delom in kapitalom - tistim kapitalom, ki da delavcu v roko lopato in je zato dosti bolj produktiven, lažje dela, več zasluži, kot če bi jarek kopal z golimi rokami. Kar so v sovjetskih gulagih sicer tudi počeli.
Na praznik dela pridejo na plano želje, da bi bili za čim manj dela čim bolje plačani, da bi bili pridni in leni plačani enako in da bi delali čim manj. Med vrsticami na rožnikih praznujejo lenobo. Ki naj bi jo kmalu podpirala umetna inteligenca.
Napredek, tudi na področju robotike, obeta, da nam v prihodnje ne bo treba več delati. Je to dobro ali slabo? Je to realno? O tem je ta razmislek. O tem, da prvi maj praznujemo narobe.
Izobilje …
Elon Musk trdi, da prihaja čas, ko človeško delo ne bo več nujno. Konvergenca robotike in umetne inteligence naj bi prinesla dobo izobilja. Stroški proizvodnje blaga in izvajanja storitev da bodo zaradi avtomatizacije padli proti nič. Tudi analize McKinsey & Company kažejo, da bi lahko že z današnjimi tehnologijami avtomatizirali skoraj 60% vsega dela v ZDA. In da ima okoli 60% poklicev vsaj 30% nalog, ki jih je tehnično mogoče avtomatizirati.
V epicentru tehnološkega optimizma pa so pesimisti. Jasmine Sun piše, da je “konsenz San Franciska o vplivu umetne inteligence na delavce mračen”. Izpodrinila naj bi milijone delovnih mest, saj bodo stroji kmalu v vsem boljši od ljudi. V boju med delom in kapitalom da bo zmagal kapital, ker dela nihče več ne bo potreboval. Nekateri opozarjajo na možnost trajnega razslojevanja, saj naj bi nastal brezposeln ali zelo nizko plačan podrazred, kar bi lahko omajalo tudi temelje demokracije. Sloni namreč tudi na tem, da povprečen človek nekaj pametnega dela, to pa mu daje, po domače povedano, čast in oblast (stara levica je to še tako povedala, nova levica daje čast vsem, tudi lenuhom).
Ker bodo tehnološki presežki morali od česa živeti, resno razmišljajo, da bi ljudem pač plačevali nek univerzalni dohodek, da si bodo vse to izobilje, ki ga bodo izdelovali roboti, lahko tudi kupili. Sanje lenuhov so torej, da bodo lenarili doma in zato dobivali plačo.
Še vedno bodo imeli volilno pravico. Kaj se bo dogajalo s častjo, je pa večji problem.
… in njegovi problemi
Če bodo ljudje siti, oblečeni, na toplem in na dobri tablici gledali Netflix, to še ne pomeni, da bo vsega v izobilju. Dostopnost dobrin in storitev ne bo čisto nič vplivala na dostopnost ugleda, statusa, priznanja … skratka časti. Te nikoli ne bo dovolj za vse in ljudje bomo našli nek drug način za strukturiranje družbe. Hierarhije ne bodo izginile, ker so nekaj naravnega - tudi pri živalih. Spremenili se bodo samo kriteriji, po katerih nastajajo.
V Marxovi verziji prihodnosti bo čast in hierarhijo določala partija glede na to, kako navdušeno bo kdo mahal s partijsko zastavo. V svobodnem svetu se bo tekma za status preselila na področja, kjer zadev ne bo v izobilju. Umetna inteligenca vam ne more izdelati ugleda, pozornosti ali fizične privlačnosti. Ne more ustvariti tistega, kar Miller v “The Mating Mind” imenuje pavji rep človekovega tekmovanja za partnerko. Boj za ugled ne bo tekel v službi, ne na parkirišču, ne okrog rezultatov dela, ampak na Instagramu, na TikToku, na OnlyFans … Krasni novi svet!
Trdoživost pomanjkanja
Dvomim, da bo dela zmanjkalo. Ni prvič, da se obeta, da bo mogoče več ustvariti z manj človeškega truda. Ekonomija deluje tam, kjer je pomanjkanje - že česa. Kjer ni pomanjkanja, ni cen, ni trga, ni ekonomije. Zraka je za vse dovolj in nihče ga ne prodaja. Ker nam je bilo ljudem naročeno, naj gremo v svet in si ga podredimo, si vedno najdemo nekaj, česar manjka. Družbo organiziramo okrog tistega, kar manjka.
Nekoč je 95% ljudi delalo v kmetijstvu, da so pridelovali hrano. Danes v razvitem svetu vso hrano pridela manj kot 5% ljudi. Pa nas 95% ne gleda v zrak. Ni razloga, da ne bi bilo z roboti in UI podobno. Ker smo nezadovoljna vrsta, ker vedno najdemo nekaj, kar bi bilo lahko boljše, česar bi lahko imeli več. Vsaj veliko nas je na planetu takih.
Da ne govorimo o tem, da bomo za vso to avtomatizacijo in robotizacijo potrebovali ogromno energije, elektrarn, čipov, inženirjev, nadzornikov … Če delavec je s pomočjo AI bolj produktiven, se mejna korist dodatne enote takega dela poveča. V konkurenčnem okolju to vodi v povečano povpraševanje po teh tehnološko podprtih delavcih. To je znano kot Jevonsov paradoks. Ko so v 19. stoletju parni stroji postali bistveno bolj učinkoviti, bi pričakovali manjšo porabo premoga. Pa se je povečala, ker so se bolj učinkoviti parni stroji začeli še bolj uporabljati. Zgodovina industrijskih revolucij kaže, da ne odpravijo dela, ampak ga preselijo drugam.
Skratka
V boju med lenobo (ki da bo po novem podprta ne samo politično, ampak tudi z umetno inteligenco in roboti) in delom bo zmagalo delo. Delovni ljudje (ne tisti, ki so vedno skupaj z občani) bodo zmagali. Kot so zmagali tisti, ki niso bili zadovoljni z izobiljem banan v gozdu (sadja v raju) in odšli (bili izgnani) v kruti svet savane, v svet pomanjkanja, ki si ga v potu svojega obraza boljšamo. Z delom.
Geslo brigadirjev, ki so v socializmu gradili železnice, “ne gradimo mi proge, proga gradi nas”, ima več soli kot so razumeli promotorji socializma. Delo je tisto, ki oblikuje človeka in strukturira družbo. To bi morali praznovati. Ne boja s kapitalom.