Razsvetljenje treh kraljev
Kratko o ključni civilizacijski vlogi praznika Svetih treh kraljev.
Praznik Gospodove razglasitve poznamo tudi kot Epifanijo ali Praznik svetih treh kraljev. V jaslice postavimo kamelo in tri kraljeve figurice ter na vrata napišemo, letos, 20+G+M+B+26. Morda nam pridejo koledniki kaj zapet in gospodinja jim da rožiča, orehov in sadjevca.
V svojem bistvu pa praznik označuje enega najbolj radikalnih zasukov v zgodovini zahodne civilizacije. Je trenutek, ko do takrat lokalna judovska vera prestopi plemenski okvir in postane univerzalno krščanstvo. Ker kralji niso kralji, ampak modreci, magi, učenjaki, praznik postavi tudi temelje odnosu krščanstva in znanosti.
Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. (Matej 2,9-12).
S prihodom treh kraljev z Vzhoda krščanstvo zavrne omejenost na eno samo etnično skupino ali teritorij. Gašper, Miha in Boltežar simbolizirajo vključitev celotnega takrat znanega človeštva v novi red. Miha (kot starešina s sivo brado) predstavlja Evropo, Boltežar (upodobljen kot temnopolt) Afriko in Gašper (praviloma najmlajši) Azijo. Krščanstvo se s tem vzpostavi kot verstvo, ki bo podlaga za globalizacijo. Evropa je bila postarana že takrat, Azija je bila prihodnost že takrat.
Kralji niso bili kralji, ampak modreci. Niso prišli v Betlehem kljub svoji modrosti, temveč zaradi nje. Sledili so znanosti, astronomiji, zvezdi repatici, našli pa živorojenega Boga. Znanost torej vodi k Bogu, ne stran. Znanost tudi prej ali slej trči na svoj rob. Onkraj tega roba se ne začne nova razlaga sveta, temveč presežno, ki ni predmet znanstvenega pojasnjevanja, ampak čaščenja in obdarovanja.
Sledili so znanosti, astronomiji, zvezdi repatici, našli pa živorojenega Boga.
Repatica ni dobila daril. Tostran tistega roba narava ni božanstvo, ki bi jo bilo treba častiti ali pomirjati. Je razumu doumljivo stvarstvo, urejeno in dostopno spoznanju. Modreci niso prišli do Boga zato, ker bi česa ne vedeli. Naš Bog ne obstaja kot zapolnitev neznanja, ampak kot razumni kreator reda, ki ga lahko z razumom odkrivamo. Bog zato ni »hipoteza«, ki bi jo znanost mogla ali morala potrditi ali ovreči. Znanost deluje, ker je narava predvidljiva, ker se ravna po zakonih, ne po dnevnih muhah božanske volje, kot v kakšnem drugem verstvu.
Mednarodna zasedba učenjakov pa poudarja, da resnica o svetu ni kulturni konstrukt vsakega naroda posebej, temveč objektivna realnost, ki izziva modrece vseh narodov. Ko se modreci poklonijo Bogu, ne zanikajo svojega razuma, ampak vzpostavijo točko, s katere lahko na svoj razum pogledajo od zunaj.
Skratka
Obisk modrih z vzhoda nas uči, da je končni cilj vsakega intelektualnega iskanja srečanje z resnico, ki nas presega. Ki ni moja ali tvoja, ampak enaka za Evropo, Afriko in Azijo. Znanost nam pove, kako se zvezde gibljejo, epifanija pa nam pove, zakaj nas sploh zanimajo. Epifanija - razsvetljenje - se je zgodilo davno pred razsvetljenstvom.
Avtor na začetku zapiše: V svojem bistvu pa praznik označuje enega najbolj radikalnih zasukov v zgodovini zahodne civilizacije. Je trenutek, ko do takrat lokalna judovska vera prestopi plemenski okvir in postane univerzalno krščanstvo. Ker kralji niso kralji, ampak modreci, magi, učenjaki, praznik postavi tudi temelje odnosu krščanstva in znanosti.
To je zgodovinsko vzeto (morda) sicer res, vendar je tu ključni stavek trditev: ko do takrat lokalna judovska vera prestopi plemenski okvir in postane univerzalno krščanstvo. Zakaj je to ključni stavek? Zato, ker se takoj postavi vprašanje: kako je do te uveljavitve sploh prišlo? Domnevamo lahko, da ne zlahka in ne brez prisile. In kdo je takšno spremembo v miselnosti v praksi uveljavil in s kakšno pravico?
Zgodovina verstev je dolga, prehod iz čaščenja množice bogov (politeizma) do monoteizma ni bil povsod po svetu enoznačen. A je imel neko svojo logiko. Opozoril bi na knjigo Jana Assmanna: Bog in bogovi v starem Egiptu in Izraelu ter vzniku monoteizma (mimogrede, trenutno obstaja v slovenščini samo v mojem še ne objavljenem prevodi) ter o vzniku monoteizma.
Ampak gremo naprej: Avtor zapiše: Kralji niso bili kralji, ampak modreci. Niso prišli v Betlehem kljub svoji modrosti, temveč zaradi nje. Sledili so znanosti, astronomiji, zvezdi repatici, našli pa živorojenega Boga. Znanost torej vodi k Bogu, ne stran. Znanost tudi prej ali slej trči na svoj rob. Onkraj tega roba se ne začne nova razlaga sveta, temveč presežno, ki ni predmet znanstvenega pojasnjevanja, ampak čaščenja in obdarovanja.
V nadaljevanju avtor zapiše: pomenljivo je, da modreci v Betlehem nisi prišli kljub svoji modrosti, temveč zaradi nje. Razumem avtorjev poudarek, a se mi zdi stavek nekoliko ponesrečeno oblikovan; Sam bi to misel oblikoval takole (se opravičujem): prišli so v Betlehem, ker so bili modri. In nadalje: niso sledili znanosti, so pa opazovali nebo (bili so začetniki astronomije). Vse, kar sem doslej zapisal, so samo drobne opazke, ampak tisto, kar se mi zdi za ta prispevek bistveno, je, citiram: Znanost tudi prej ali slej trči na svoj rob. Onkraj tega roba se ne začne nova razlaga sveta, temveč presežno, ki ni predmet znanstvenega pojasnjevanja, ampak čaščenja in obdarovanja.
Vse tu zapisano podpišem, se pa ne strinjam, dopuščam možnost, da nisem najbolje razumel avtorjeve misli, da je stvarstvo razumu doumljivo, urejeno in dostopno spoznanju. Po mojem mnenju ni. Zakaj ne? Ker se znanost ne ukvarja z »zakaji« ampak s »kakoji«. Najpametnejši znanstveniki, fiziki, kozmologi skušajo pojasnjevati, kako so se nekateri procesi v vesolju (in seveda na Zemlji) odvijali in to počnejo dovolj prepričljivo, vse, dokler neka nova teorija (nova spoznanja) njihove ne ovržejo. Se pa ne ukvarjajo s tem, zakaj, je do tega, kar človek danes lahko na kratko ubesedi kot življenje in zavest o bistvu življenja (torej zavest o tem, da sem), sploh prišlo! Skratka, dr. Žiga Turk nas sledilce njegovega podkasta vedno znova podžiga, k vedno novemu razmisleku, o tem tako starem vprašanju, ki ga je tako lepo upodobil slikar Gaugin: Kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo?
Zanimivo.
Tako preprosto jasno in tako neverjetno logično povedano.