Rdeči gardisti. In gardistke.
Glavni mehanizem kitajske kulturne revolucije so bili fanatični rdeči gardisti. Njihov način delovanja me spominja na neke ljudi v Sloveniji, pa se ne morem točno spomniti, na koga.
Okrog leta 1965 se je Mao Zedongu začelo dozdevati, da je kitajska revolucija izgubila ostrino. Država se je po katastrofi “Velikega skoka naprej stabilizirala”, partijski aparat se je profesionaliziral, univerze in ministrstva so vodili tehnični kadri, ne več revolucionarni agitatorji. Mao je v tem videl nevarnost izgube lastnega političnega vpliva in restavracije kapitalizma. Rešitev je poiskal zunaj državnih in partijskih ustanov. Naslonil se je na mladino, predvsem dijake in študente, ki o življenju in svetu niso ničesar vedeli, imeli pa so čas in ideološko vnemo.
Spomladi 1966 je dovolil, nato pa neposredno spodbudil, da se je glas ljudstva preselil na ulice. Na Pekinški univerzi so se pojavili prvi dazibao: veliki ročno spisani plakati z imeni in obtožbami profesorjev ter vodstva. S tem je dal zeleno luč, da se linčanje nasprotnikov odvije mimo pravosodnih in drugih organov.
Postopek je bil nekako tak:
Na zidu se objavi plakat z imenom in obtožbo.
Množica bere, dodaja obtožbe, kopiči in širi govorice.
Najavi se zborovanje.
Obtoženec je priveden, prisiljen k priznanju in samokritiki.
Sledi kazen: razrešitev, izgon, zapor ali celo smrt.
Na zidu se objavi novica o uspešnem postopku.
Poglejmo nekaj primerov. Verjetno najboljši vir je Dikotter (2016).
Nie Yuanzi proti Lu Pingu
Plakat. Maja 1966 Nie Yuanzi z nekaj sodelavci na grob, siv zid pri menzi univerze nalepi list tankega papirja. Črnilo je še mokro, poteze debele, skoraj jezne. Velike pismenke kričijo imena: vodstvo univerze, »buržoazni štab«, »zatiranje revolucionarjev«. Imena stojijo tam kot tarče.
Množica. Študenti se ustavljajo na poti na kosilo. Nekdo bere naglas. Drugi prinese čopič in doda robne opombe, tretji prilepi nov list. Zid se debeli kot plast za plastjo obtožnice. Govorice potujejo hitreje od koles. Do večera vsi vedo, kdo je »sovražnik«.
Zbor. Na dvorišču se zbere več sto ljudi. Transparenti, rdeči trakovi, megafon. Imena z zidu se preberejo kot seznam obtožencev. Poziv je javen, brez podpisa, brez poziva z žigom. Dovolj je, da ima glas ulice zahteve.
Privedba in priznanje. Rektor univerze Lu Ping stoji na odru, obkrožen s študenti. Glava sklonjena, roke ob telesu. Zahtevajo »odnos«. Najprej molk, nato zlomljen stavek, nato samokritika. Vsak stavek sproži nov krik iz publike. Priznanje se sproti popravlja, dokler ne ustreza pričakovanjem.
Kazen. Rektor v nekaj urah izgubi položaj. Pisarna se izprazni, ime izgine z vrat. Namesto rektorske verige dobi okrog vratu kartonasto tablo z žalitvami. Odstranjen je, brez odločbe, brez zapisnika.
Posodobitev zidu. Naslednje jutro je na istem mestu nov plakat. »Štab razbit. Revolucija napreduje.« Podpis: “revolucionarno ljudstvo”. Zid stoji kot kronika in kot napoved. Ljudje hodijo mimo tišje kot dan prej. Vsak ve, da se lahko naslednje ime pojavi čez noč.
Song Binbin proti Bian Zhongyun
Plakat. Na hodniku dekliške gimnazije se pojavi list z velikimi, sunkovitimi potezami. Ime Bian Zhongyun, namestnice ravnateljice. Pod njim kratke sodbe: »buržoazna linija«, »sovražnica proletariata«, »duši revolucijo«. Papir visi postrani, prilepljen z lepilnim trakom. Besede delujejo kot razglas o krivdi, ne kot vprašanje.
Množica. Dijakinje se zbirajo v gruče, berejo, šepetajo, dopisujejo nove liste. Nekdo doda seznam domnevnih izjav, druga prinese rdečo barvo in podčrta »razredni sovražnik«. Hodnik postane improvizirana razsodiščna dvorana. Vsak stavek dvigne temperaturo prostora. Do kosila je zgodba že gotova, čeprav se še ni nič zgodilo.
Zbor. Na dvorišču nastane krog. Transparenti, rdeči trakovi, piščalke. Govornica izbere besede, ki zvenijo kot obsodba. Med vodilnimi stoji šestnajsletna Song Binbin, samozavestna, odločna. Ime z zidu se prebere na glas. Množica odgovori z enoglasnim krikom. Klic je hkrati sodni poziv.
Privedba in priznanje. Bian stopi naprej, potisnjena iz zbornice. Na glavo ji poveznejo papirnato kapo, okoli vratu obesijo tablo z napisi. Skloniti se mora, roke za hrbet. Zahtevajo priznanje. Poskuša govoriti, besede se izgubljajo v žvižgih. Vsak poskus pojasnila se razume kot nov dokaz krivde.
Kazen. Krog se stisne. Najprej sunki, nato udarci. Pasovi, palice, noge. Nasilje postane kolektivno opravilo, brez posameznega krivca. Telo pade, a ritem se še nekaj časa nadaljuje. Ko se množica razmakne, leži na tleh nepremično. Zvečer je mrtva.
Posodobitev zidu. Naslednji dan se na hodniku pojavi nov list. »Razredni sovražnik odstranjen.« Brez vprašajev, brez imen podpisnikov. Zid je znova miren, skoraj birokratski. Učinek je didaktičen. Vsi razumejo sporočilo. Kdor je včeraj bral, danes bere tišje.
Ni Kak Wo proti An Zhe Loju
Objava. Pozno zvečer se pojavi prva objava na X. Kratek zapis, oster, moralno prepričan. S sliko. Ni Kak Wo napiše ime An Zhe Loja in ob njem eno besedo, ki deluje kot sodba. “Kolaborant”. “Reakcionar”. Zraven je posnetek zaslona, iztrgan iz konteksta. Tvít je kratek, udaren, viralen. V nekaj minutah ga algoritmi odnesejo med ljudi. In še na Instagram.
Množica. Pod objavo se začnejo kopičiti odgovori. Nekdo doda staro fotografijo, drugi pripne govorico, tretji »osebno izkušnjo«. Nit se debeli kot zid plakatov. Vsak prispevek je majhen, skupaj pa ustvarijo obtožnico. Resnica postane odveč, pomembeno je pritrjevanje.
Zbor. Zadeva preskoči na televizijo. Povabijo ga v studio. Ne zato, da bi pojasnil, temveč da bi se zagovarjal. Voditelj bere tvite kot dokaze. Ni Kak Wo bere obtožnico. Zaslon za njim utripa z izseki njegovih grehov. Studio postane sodna dvorana, javnost porota, doma pred televizorji in za tipkovnicami.
Priznanje. Besede se lomijo. Poskuša razložiti, a vsako pojasnilo zveni kot izmikanje. Zahtevajo »odgovornost«, »jasno opravičilo«, »odstop«, »čakajo«, »odštevajo«. Ton je ritualen. Ne gre več za dejstva, temveč za predstavo. Dokler ne reče pravih besed, bodo rdeči gardisti vztrajali.
Kazen. Sponzorji se umikajo. Vabila izginejo. Prijatelji ne dvigujejo telefona. Račun na omrežju sameva. Dvorane so prazne. Ne zaradi sodbe, temveč zaradi sojenja.
Zapis. Naslednje jutro se pojavi kratek tvít: »Mao Tse je kandidata odstranil s seznama in ga ne bo dal na glasovanje«. Brez podrobnosti, brez utemeljitve. Gardisti so pomirjeni. Kot potepuški psi kost na smetišču iščejo novo tarčo. Spomin na prejšno ostane na zidu Instagrama kot opozorilo drugim.
Rezultat
Neposredno nasilje, linči, samomori po javnih ponižanjih in lokalni poboji so na Kitajskem zahtevali najmanj nekaj sto tisoč življenj, širše obdobje Kulturne revolucije pa med enim in dvema milijonoma mrtvih (Dikoter, 2016). Samo v Pekingu je bilo v nekaj tednih poleti 1966 ubitih približno 1.500 do 1.800 ljudi. Več milijonov je bilo javno ponižanih, pretepenih ali zaprtih, desetine milijonov administrativno kaznovanih: razrešitve, izključitve iz partije, izguba zaposlitve, prisilne razlastitve.
Ko so se leta 1967 in zlasti 1968 frakcije rdečih gard začele med seboj oboroženo spopadati, ko so obstali vlaki, tovarne in univerze, je postalo jasno, da je orodje, s katerim je Mao Zedong razbil partijsko birokracijo, začelo razjedati samo državo. Revolucija je proizvedla preveč revolucionarjev. Red je prevzela kitajska vojska. Zasedla je kampuse, razoroževala frakcije, aretirala voditelje in ustanavljala »revolucionarne odbore« pod vojaškim nadzorom.
Okoli 16 do 18 milijonov rdečih gardistov je bilo poslanih na podeželje na »prevzgojo«, univerze so bile več let praktično zaprte, raziskovalne in strokovne elite razbite. Posledice za državo so bile sistemske: prekinjen izobraževalni ciklus cele generacije, padec produktivnosti, razpad zaupanja v institucije in trajna erozija socialnega kapitala. Kar je sprožil Mao Zedong kot politično mobilizacijo mladine, se je v praksi izkazalo kot množična dezorganizacija družbe, katere stroške je Kitajska odpravljala še desetletja.
Kmalu po Maovi smrti leta 1976 je oblast postopoma prevzel Deng Xia Ping. Njegova logika je bila tehnična: stabilnost, proizvodnja, dohodek. Namesto razrednega boja »je uvedel štiri modernizacije«. Konec sedemdesetih je Kitajska stopila na pot reform in odpiranja, na pot eksperimentiranja s trgom, zasebno pobudo in tujim kapitalom. Država, ki je desetletje sodila s plakati na zidovih, je začela meriti uspeh z rastjo BDP.
Gardisti in gardistke
Jedro rdečih gardistov so predstavljali dijaki in študenti, stari med petnajst in dvajset let, brez poklicne ali družinske odgovornosti, brez otrok, z malo osebnega tveganja in veliko časa. Institucionalno niso bili nikomur zavezani, zato jih ni zadrževala lojalnost do šole, kolektiva ali starejših kolegov. Ideološko so bili vzgojeni v enostavnem moralnem slovarju revolucije, razdeljenem na pravilno in napačno stran zgodovine. Socialno so delovali v vrstniških skupinah, kjer je bil višji status nagrada za radikalnost. Bolj radikalen, višje na statusni lestvici. Tak profil je bil operativno idealen: dovolj mlad za fanatičnost, dovolj neodgovoren za tveganje in dovolj kolektiven, da se je osebna odgovornost porazgubila.
Za kitajske politične razmere je bila nenavadna enakopravna zastopanost žensk - 40 do 60%. Vrsta nasilja - skozi klevete in govorice - je blizu temu kar empirična literatura zaznava kot statistično značilno za ženske (Archer, 2004). Iz evolucijske in vedenjske psihologije je dobro dokumentirano, da se agresija med spoloma razlikuje predvsem po obliki, ne po intenzivnosti. Moški v povprečju pogosteje posegajo po neposredni, fizični agresiji, ženske pa po posredni oziroma relacijski: govorice, socialna izključitev, rušenje ugleda, koalicijsko izsiljevanje (Bjorkvist, 1994). Po domače povedano, fantje se tepejo, dekleta za hrbotom opravljajo.
Razlaga razlik je preprosta, relacijska agresija predstavlja manjše tveganje za reprodukcijsko zdravje osebe. Zato ima diskreditacija prek govoric ali javnega blatenja dolgo predzgodovino. Socialna omrežja niso ustvarila novega vedenja, temveč so starodavno relacijsko agresijo samo tehnično ojačala in pospešila, emancipacija pa je v družbo uvedla nove oblike agresije.
Usodi obeh žensk omenjenih zgoraj, sta poučni. Nie Yuanzi je bila leta 1966 čez noč povzdignjena v simbol revolucije in postavljena v vodstvo univerzitetnih revolucionarnih odborov. A ista logika, ki jo je ponesla navzgor, jo je kmalu zmlela. V frakcijskih obračunih je postala »ultralevičarka«, bila aretirana in več let odstranjena iz javnega življenja, po rehabilitaciji pa nikoli več ni imela resne akademske vloge. Song Binbin, dijakinja in ena izmed voditeljic rdečih gard na Beijing Normal University Girls High School, je prav tako za kratek čas stala ob samem vrhu simbolne moči, celo ob Mau. Nato je izginila v tipično usodo svoje generacije, najprej delo na podeželju, pozneje študij in strokovna kariera v tujini, desetletja kasneje pa javno opravičilo družini ubite učiteljice.
Revolucija svojih otrok ni nagradila. Uporabila jih je kot gorivo in jih, ko je spet vzpostavila red, odložila na stran.
Skratka
Nič novega se ne dogaja. Vse že poznamo. Očitno se iz tujih napak ne bomo učili, ampak bomo delali svoje.
Tudi mene delovanje kitajskih anarhorevolucionarskih deklet spominja na delovanje nekaterih žensk v Sloveniji. Ampak jaz se pa natančno spomnim katerih.
Ja, pravzaprav je resnično težko razumljivo, da se iz zgodovine, ali pa iz naših osebnih izkušenj nič ne naučimo? Mnogi se sicer ne smejo naučiti. Zgodovina , ki je sicer že tako zelo popačena, jih ne sme zanimati ? Pri sebi pa marsikdo ve in razume, a je zaradi varnosti tiho.