Realnost moči proti iluziji vrednot

Ob napadu Izraela in ZDA na Iran o tem, da je slika odnosov med državami grda, ampak taka pač je.

V soboto sta Izrael in ZDA udarila na Iran. Od politikov večinoma poslušamo takšno in drugačno moraliziranje - o kršenju mednarodnega prava z ene strani in o osvobajanju Irancev, še bolj pa Irank, z druge. Ta kolumna je o tem, da moraliziranje ni dobro orodje za razlago dogodkov in razumevanje sveta, je pa najbolj ljudsko. Mednarodni odnosi so igra moči. Da so igra vrednot je samo predstava za volilna telesa, ki nagrajujejo leporečje ter kaznujejo neprijetne resnice. Žal mi je, da je tako. Ampak želja, da bi bilo drugače, na resničnost nima vpliva.

Foto: Grok.

Zunanja politika ostaja igra moči in strateškega ravnovesja, zahodna notranja politika pa se je med tem pod vplivom “kulture in prosvete” prelevila v polje moralnega signaliziranja in etičnega nastopaštva. To politike razpenja med dva svetova: svet realpolitike, kjer red vzdržuje sila, in svet domačega volilnega telesa, vzgojenega v iluziji, da so mednarodni odnosi vprašanje pravil, dialoga in Lennove pesmi Imagine. Posledica je, da javnost spopad za preživetje ocenjuje po kriterijih osnovnošolskega eseja o morali, namesto da bi ga razumela kot partijo šaha na življenje in smrt.

Biologija pred ideologijo

Tudi ta iluzija ima svoj temelj v zmotni antropologiji - da se človek rodi kot nepopisan list (tabula rasa), ki ga družba lahko poljubno pregnete glede na trenutno ideologijo. Evolucijska psihologija pa danes empirično potrjuje, da so naša nagnjenja k oblikovanju struktur moči, k oblikovanju zavezništev in k zaščiti lastne skupine produkt biologije, ne produkt kulture. Zato so ta nagnjenja mnogo bolj trdoživa, kot bi mnogi radi verjeli. Lepe želje tudi niso dovolj, da izginejo. Da dragi bralec pa ni tak? Spomnite se, kako se instinktivno postavite proti sosedu, čigar veje silijo čez vašo mejo, ali kako pritisnete na plin, ko vam nekdo želi odvzeti prednost na cesti.

Inženirji poznamo teorijo sistemov: kakšne zakonitosti veljajo v sistemu je odvisno od lastnosti gradnikov tega sistema. V mednarodni politiki so ti gradniki države in njihovi državljani s svojimi biološkimi nagnjenji in nagoni. Ker so osnovni elementi sistema bitja, ki težijo k varnosti, statusu in uveljavljanju, te lastnosti določajo tudi odnose med državami.

Kmalu po 2. svetovni vojni, ne da bi bila že poznana splošna teorija sistemov in ne da bi evolucijska psihologija izmerila, kaj piše na “nepopisanem” listu, je Hans Morgenthau svojo teorijo zunanje politike postavil prav na ta dva temelja: da država v mednarodni areni deluje le kot povečan človeški agregat, ki poskuša preživeti v družbi neizprosnih tekmecev.

Morgenthaujeva osrednja teza je preprosta: Mednarodna politika je trajen boj za moč, ker izhaja iz človeške narave. Politika med državami ni moralni projekt, temveč tekmovanje v moči. Ker je človek bitje, ki teži k uveljavljanju, varnosti in statusu, tudi države kot kolektivni akterji sledijo isti logiki. To je edino zanesljivo analitično orodje, ki nam omogoča razumeti kaos svetovnih dogodkov brez zamegljevanja z moralnimi floskulami.

Pomaga razumeti tudi napad na Iran.

Infografika: Gemini.

Šest načel političnega realizma

Morgenthau je definiral šest načel političnega realizma, ki služijo kot racionalno ogrodje za razumevanje mednarodnih odnosov in omogočajo razlikovanje med ideološkimi željami ter objektivno realnostjo mednarodne arene.

1. Človeška narava se ne spreminja. Politiko vodijo objektivni zakoni, ki koreninijo v človeški naravi. Evolucijska psihologija nas uči, da so ljudje biološko programirani za tekmovanje za vire in status. Napad na Iran je racionalen odgovor na starodavni nagon po dominaciji. Naprednjaki morda verjamejo, da lahko s “socialnim inženiringom” izbrišemo agresijo, a sobotni napad dokazuje, da ko gre za preživetje, prevladajo zakoni narave, ne pa zgodbice o miru, pravičnosti in sočutju.

2. Interes, opredeljen kot moč. V mednarodni politiki je valuta moč. Če nimaš denarja, ne moreš kupiti kruha; če država nima moči, ne more zavarovati svojih meja, poskrbeti za svojo varnost ali uveljaviti svoje volje. Države se ne odločajo na podlagi tega, kaj je “prav” ali “pravično”, ampak na podlagi tega, kaj jih naredi močnejše. Realistični politik na svet gleda kot na surov ring: če tekmec (v tem primeru Iran) pridobi jedrsko orožje, to relativno zmanjša moč Izraela. Medtem ko se zaskrbljena politična javnost sprašuje, ali je bil napad “pravičen” ali “v skladu s pravili mednarodnega reda”, realista zanima, ali bo operacija povečala moč države in oslabila sponzorja mednarodnega terorizma.

3. Dinamična narava interesov. Interesi niso fiksni, temveč se prilagajajo duhu časa. V 20. stoletju je bil interes Zahoda v Perzijskem zalivu nemoten pretok nafte. Nafta ostaja pomembna, a vitalni interes je postal preprečevanje tehnološko-vojaške konvergence nasprotnikov Zahoda: Kitajske, Rusije, Irana, Venezuele in še koga. Uničenje iranske vojaške moči in po možnosti radikalne politike, slabi nasprotni blog in dviga prestiž Zahoda. Morgenthau ga definira kot ugled moči. Odvrača potencialne napadalce in konkurente v Tihem oceanu.

4. Ločevanje med moralnimi načeli in politično presojo. Moralnih norm neke kulture ni mogoče aplicirati na delovanje držav, posebej ne, če gre za trk kultur oz. civilizacij. Pravilo “Fiat justitia, pereat mundus”, naj se zgodi pravica, četudi propade svet, za države ni uporabno, ker jih vodi v propad. Izrael bi se morda večno in pravično pogajal, medtem ko bi Iran izdelal jedrsko bombo in balistične rakete, ter izbrisal Izrael. Čestitke za moralno držo ne bi imel kdo sprejeti.

5. Ločevanje med lastnimi in tujimi moralnimi okvirji. Vsaka politična skupnost ima tendenco, da lasten moralni okvir razume kot univerzalnega, ki bi ga morali sprejeti vsi ostali. Zahod bi vse prepričal v liberalno demokracijo. Islam bi svojo vero razširil po vsem svetu. To vodi v vojno. Ko spor ni več o konkretnih interesih (varnost Izraela, plovnost Hormuške ožine, prodaja nafte Kitajski), ampak o tem, kaj je pravično, ni možnosti za diplomatski kompromis. Zagovarjanje intervencije, češ da gre za pravice žensk in demokracijo v Iranu, je zmotno. Zmotno je kritiziranje intervencije, češ da gre za kršenje mednarodnega prava, miru in pravičnosti. In zmotno je zagovarjanje terorizma, ki ga podpira Iran, da je božja volja, da Izrael izgine z obličja zemlje.

6. Avtonomija politične sfere. V mednarodnih odnosih je osrednje merilo moč. Realist zato vsako politiko presoja z vprašanjem, kako vpliva na relativno moč države. Drugi kriteriji, ekonomski, pravni, moralni ali verski, ostajajo pomembni za družbo, vendar pri analizi ravnanja držav ne morejo nadomestiti kriterija moči.

Dobri nameni in pot v pekel

Morala in moraliziranje sta na eni strani nekaj, kar preprost gledalec najlažje razume, se tudi najlažje postavi na eno ali drugo stran. To dobre ve Hollywood in snema take filme. Po drugi pa sta to glavni oviri za diplomatski kompromis. Interese lažje uskladiti, ker niso binarni. Meja je malo bolj tukaj ali malo bolj tam. Dostop do trgov je malo bolj ali malo manj priprt. O tem se je mogoče pogajati. O morali in vrednotah pa se ni mogoče. En prav je, da so ženske enakopravne. Drug prav je, da so last svojega moža. En prav je, da si svoboden. Drug prav je, da se orodje Alaha. Možnosti za kompromis ni.

Z Iranom je diplomatska rešitev še posebej težka, ker je tamkajšnji režim teokracija, torej skrajna oblika sistema, ki sebe in druge vidi skozi moralo in vrednote. Teokracija ne razmišlja v kategorijah razmerja moči ali interesov, temveč skozi optiko dobrega in zlega. Ko svojo politiko utemelji na “božji volji” ali “absolutni pravičnosti”, postane kompromis izdaja. Tistih, katerih mučeniška smrt je najvišja vrednota, se ne da odvračati z grožnjo, da boš na jedrski napad odgovoril z jedrskim napadom.

Vprašanje ni ali je bil napad na Iran pravičen, legitimen ali legalen, ampak ali je bila odločitev preudarna.

Če obe strani konflikt razumeta kot spopad vrednot, se diplomacija nima o čem več pogajati. Iran tako razume svet od svoje revolucije naprej. Zahod v to past silijo prav tisti, ki spopad, da bi ga preprosti ljudje lažje razumeli, tudi slikajo kot spopad dobrega in zlega. Rezultat je bila pat pozicija, ki jo je lahko razreši le tisto, kar je Morgenthau sicer preziral, a priznaval kot nujno: surova sila. Ja, ironija je, da dušebrižniške besede otežujejo kompromis in mir. Jih je pa doma iz naslanjača lepo poslušati. Vsekakor lepše kot tole pisanje.

Ampak preudarno!

Kakšne vrednote potem sploh veljajo v mednarodni skupnosti? Morgenthau odgovarja z enim samim pojmom: preudarnost, previdnost, premišljenost, prudence. Narobe bi bilo to razumeti kot obotavljanje ali celo strahopetnost. Gre za zavedanje, da država nima zasilnega čolna, zdravstvenega zavarovanja, policaja, mame, kamor se lahko zateče, če naredi neumnost.

Preudaren državnik ne izbira konfliktov na podlagi čustev, prizadetega ponosa ali ideološke gorečnosti. Konflikt je upravičen le, če obstaja razumna verjetnost uspeha in če koristi presegajo stroške. Vstopiti v vojno, ki je ni mogoče dobiti, ali v takšno, ki državo izčrpa do te mere, da postane ranljiva za tretjega akterja, je po Morgenthauu temeljna politična napaka.

Preudarnost pomeni znati čakati, zbirati zaveznike, kopičiti vire, preusmerjati napetosti in izbirati trenutek, ko je razmerje sil dovolj ugodno. Odločitev ni pravilna zato, ker je moralno vzvišena ali retorično prepričljiva, temveč zato, ker dolgoročno okrepi položaj države. Preudarnost je zato v jedru realistične etike. Ne zanika drugih vrednot, temveč jih umešča v okvir odgovornosti za posledice. Državnik je odgovoren za preživetje in varnost svoje politične skupnosti, ne za čistost svojih misli.

Skratka

“Mednarodno pravo”, “pravičnost” in “mir” so fraze, s katerimi se zmaguje na tekmovanjih za miss sveta, morda tudi med preprostimi volivci. V globalni areni preživetja, če nam je to všeč ali ne, če se to sliši lepo ali ne, pa šteje le kinetični učinek surove moči oz. demonstracija le te oz. grožnja z njo. Zgodovino pišejo zmagovalci. Poražencem zgodovina ne daje nagrad za fair play. Preživijo tisti, ki svoje interese zavarujejo, če je treba s silo, preden postanejo plen.

Realno vprašanje zato ni, ali je bil napad na Iran pravičen, legitimen ali legalen, ampak ali je bila odločitev preudarna. Moja ocena je, da odločitev ni bila preudarna. Upam, da se motim. Kmalu bomo izvedeli.

Odzive politikov pa moramo ocenjevati po tem, ali v teh negotovih časih povečujejo ali zmanjšujejo moč in vpliv Slovenije v mednarodni areni in ne po tem, ali si zaslužijo čebelico za lep prosti spis.