Svoboda zaplinjanja resničnosti

Volitve bodo in politiki bodo govorili vse mogoče. Tule razložim dve premeteni obliki laganja, s katerima si pomagajo Svoboda in njeni medijski pomagači.

“Vojna je mir”, “svoboda je suženjstvo”, “nevednost je moč”, piše Orwell, ko opisuje oblast, ki temelji na nadzoru besed in posledično misli. Monopol nad jezikom, ali pa monopol nad besedami, poskuša ustvariti tudi Svoboda. Oni dan je Robert Golob izjavil, da se morajo vsi, ki verjamejo v mir in svobodo, povezati. Pri tem pa ni mislil vseh, ampak samo svoje levičarje.

Učbenik slovenske levice

Slovenska politika kot da Orwella ne bi brala kot svarilo ampak kot priročnik. Karel Erjavec ni izpolnil obljube o tisoč evrih pokojnine, tudi kakšne druge ne, svojo stranko pa je poimenoval Zaupanje. Ivan Gale je bil zvezda enodnevnica rušenja prejšnje vlade, brez politične prihodnosti, svoji stranki pa je dal ime Prihodnost. Zorana Jankovića serijsko spremljajo očitki korupcije, na volilnih plakatih pa je pod svojo sliko zapisal Pošteno. Zoran Stevanović je med epidemijo covida širil teorije zarote, svoj politični projekt pa poimenoval Resnica.

Najbolj izrazit primer zadnjih let pa je stranka Svoboda. V času vladanja Svobode smo spremljali brutalne posege v javno RTV, politično podrejanje policije, omejevanje poklicne svobode zdravnikov, poseganje v ekonomsko svobodo ljudi z davki, oviranje svobodne gospodarske pobude na področju predšolske vzgoje in širše …

Golob pravi, da verjame v mir, njegova vlada pa je dajala potuho nasilju, zaradi katerega prebivalci jugovzhodne Slovenije še zdaj nimajo miru, sosedje migrantskih centrov pa skrbi.

V Dražgošah je govoril o enotnosti, čeprav v Dražgošah praznujejo dediči tiste strani, ki je v Sloveniji med drugo svetovno vojno sprožila še državljansko vojno. Štiri leta so svobodneži stopnjevali kulturno in politično polarizacijo, izvajali kadrovsko čiščenje, obujali zgodovinske delitve.

Znani zvijači

Potem pa jim je neka fokusna skupina povedala, da ljudje cenijo svobodo, mir in enotnost. In so se namenili te besede lepiti na plakate in ponavljati kot slogane. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo in enotnost je izključevanje.

V vseh naštetih primerih je razkorak med poimenovanjem in dejanskim stanjem brutalno očiten. Človek zdrave pameti bi se vprašal, kako ga lahko imajo za tako neumnega. V resnici pa gre za kombinacijo dveh dobro premišljenih in raziskanih strategij, ki delujeta, ker so naši možgani leni - varčujejo z energijo. Prva je semantična inverzija, drugi bom rekel zaplinjanje resničnosti, angl. gaslighting.

Da bi ju lažje pojasnili, povejmo nekaj, kar morajo vedeti tudi inženirji, ki bi radi razumeli informacijsko modeliranje zgradb oz. BIM. Ljudje v svetu funkcioniramo na stranicah semiotičnega trikotnika, ki ga je opisal že Aristotel. Obstaja (a) resnični svet, obstajajo (b) ideje in občutki o tem svetu v naših možganih in (c) obstajajo besede in drugi simboli, s katerimi pripovedujemo o svetu, da bi sprožili občutke in razmisleke v možganih poslušalca.

Namenoma razlikujem med hitrimi občutki in temeljitejši premisleki. Ko nekdo reče “čokolada”, je hitri odziv v možganih ob-čutek, da je to nekaj dobrega. Počasni pre-mislek pa je npr., da je to neka sladkarija iz sladkorja, kakovovega masla, v obliki tablic, morda z lešniki, ji je ime Milka …

Semantična inverzija

Ta označuje situacijo, v katerem besede z izrazito pozitivno vrednostno konotacijo ostanejo v rabi, vendar se sistematično uporabljajo za označevanje praks, ki z njihovim izvirnim pomenom niso več vsebinsko skladne. Ko se, denimo, beseda svoboda dosledno uporablja kot označevalec regulacije, nadzora ali podreditve (na primer omejevanje poklicne avtonomije ali povečanje državnega nadzora nad institucijami), se njena evaluativna funkcija (vrednostna sodba: svoboda je dobra) ohrani, referenčna (za kaj v resnici stoji) pa izprazni (ne stoji več za svobodo), ne da bi se beseda sama za eno samo črko spremenila.

Ali pa vsaki sladki ploščici rečeš čokolada in površni gledalec reklame ali kupec v trgovini bo imel občutek, da bo kupil nekaj dobrega. Besede, kot so mir, svoboda ali enotnost še naprej vzbujajo pozitivne občutke, vendar ne več kot merilo dejanskega stanja, temveč kot značka.

Zaplinjanje resničnosti

Angl. gaslighting označuje sistematično zanikanje ali relativiziranje dejanskega stanja. Ključni element tega mehanizma ni prepričevanje, temveč šok, ki ga sproži “pošteno”, “zaupanje”, “resnica” v zvezi z določenimi imeni.

Že Hannah Arendt je opozarjala, da velika, očitna laž deluje drugače kot majhna: ker je v očitnem nasprotju z izkušnjo, ne sproži takojšnjega popravka, temveč začasno ohromitev presoje. Namen takšne debele, očitne laži niti ni, da bi ji ljudje verjeli, temveč da v kali zatre idejo, da bi bilo dopustno nekoga označiti za nepoštenega ali nevrednega zaupanja.

Laž ne deluje več kot laž, a tudi ne kot resnica. Iz besed izgine referenčna funkcija na resničnost, ohrani pa se evaluativna: ostane zgolj pozitivna konotacija besed.

Zvijači delujeta

Skratka semantična inverzija je, ko beseda dobi drug, obraten pomen. Ko se npr. z besedo depolitizacija označi politizacijo, beseda čokolada pa se lahko nanaša na vsako sladko tablico. Simbol stoji za nekaj drugega iz resničnosti kot bi bilo običajno.

Zaplinjanje resničnosti pa deluje v obratno smer, besedo, ki ohrani običajni pomen, se uporabi za označevanje nečesa, kar to očitno ni. Nepoštenjaku se nalepi etiketa poštenjak. Neenotnosti se reče enotnost. Stranka, ki ima avtoritarne ambicije, se imenuje Svoboda.

Oba mehanizma delujeta, ker se možgani trudijo biti energetsko učinkoviti. Procesiranje besed v občutke terja velikosti razred manj energije kot procesiranje v premisleke. Podobno kot nas logotip uveljavljene blagovne znamke hitreje prepriča o kakovosti kot dejanski pregled izdelka.

Prav ta naša kognitivna lenoba omogoča zlorabo. Lepa beseda lahko začne stati za nekaj grdega, ali pa se nečemu grdemu preprosto nalepi lepa beseda, da grdobijo prekrije. V obeh primerih smo izgubili povezavo med resničnostjo besedami in mislimi. O nekaterih zadevah se sploh ne moremo več pogovarjati, ker besede nič več ne pomenijo - recimo svoboda, mir ali enotnost. Ta nemoč, da bi govorili, je temelj moči avtoritarnih sistemov.

Pomembno vlogo pri tem imajo mediji, ki tak jezik povzamejo in ga normalizirajo. V razmerah medijskega monopola ali medijev, ki jih oblast finančno, regulatorno ali kadrovsko drži v šahu, se ta proces še pospeši. Izginejo korektivi, konkurenca in distanca, razprava pa se preseli z ravni resničnosti na raven besed, kjer ima prednost tisti, ki jih najglasneje ponavlja.

Korist semantične inverzije za politično mehaniko je očitna. Omogoča vladanje brez argumentov in brez odgovornosti. Kritika se ne zavrne z dejstvi, temveč se jo moralno diskreditira npr. kot nasprotovanje miru, svobodi ali enotnosti.

Protiigra

Je mogoča, vendar ni lahka. Zavajanje zahteva malo napora, njegovo zavračanje pa bistveno več. Namreč simbole, besede, značke … prepoznamo v trenutku, tehtanje vsebine in primerjava z resničnostjo pa zahteva miselni napor. Zato breme protiigre ne nosijo predvsem tisti, ki pišejo, temveč tisti, ki poslušajo in berejo.

Kaj lahko vseeno naredimo:

Prvič: besede je treba spet zasidrati v resničnosti. Gre za vprašanje, kaj beseda sploh označuje. Govorjenje o svobodi, miru ali enotnosti ima smisel le, če ga je mogoče povezati s konkretnimi, preverljivimi stanji in ravnanji.

Drugič: gesla je treba presojati po učinkih, ne po namenih. Politika se ne meri po tem, kar obljublja ali razglaša, temveč po tem, kakšne učinke ima.

Tretjič: besed si ne smemo pustiti vzeti. Svoboda, mir in enotnost niso last nobene oblasti. Kadar se uporabljajo kot etikete za utišanje kritike, jih je treba razgaliti in vzeti nazaj. Vedno je treba vprašati, komu takšna raba koristi in koga disciplinira. Jezik oblasti je treba zavrniti kot merilo resničnosti. Resna politična razprava se začne tam, kjer besede služijo presoji oblasti, ne njeni propagandi.

Kot rečeno, vsi trije koraki so naporni. Imamo pa arhetipski primer, kako zaplinjanje resničnosti v nekem trenutku odpove. V pravljici Cesarjeva nova oblačila gre za tipično zaplinjanje resničnosti. V resnici je cesar nag, ampak oblast pravi, da je oblečen, celo zelo lepo in nihče si ne upa v to podvomiti. Gaslighting je premagan šele, ko nekdo brez interesa in brez strahu izreče, kar je očitno. Potem vsi vidijo, da je cesar nag. Na tak način, razmeroma na hitro in grobo, končajo vsi orwellovski sistemi, ki temeljijo na laži.

Skratka

Lažejo. Vemo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Pa kljub temu vztrajajo, ker se jim laž politično izplača. Robert Golob je za svobodo, mir in enotnost. Dve o teh treh besed so naravnost iz Orwella. “Svoboda je suženjstvo”, ki bi ga kak ustavni sodnik ob robu zdravstvenemu zakonu naložil zdravniku. “Mir je vojna”, hladna, državljanska proti vsem, ki mislijo drugače. Enotnost je izločanje vseh, ki niso na njihovi strani zgodovine.

Ker so si podredili medijski kompleks, lahko na ta način zavajajo dolgo. A dolg do resnice se kopiči. Junak serije Černobil izreče neizporosno dejstvo: »vsaka laž ustvarja dolg do resnice in ta dolg se prej ali slej izterja«. Prej ko se z lažjo soočimo in jo razkrijemo, manjša je cena. Dlje ko jo toleriramo, bolj boleč bo obračun z resničnostjo.

Ker v nekem trenutku bo nekdo povedal, da je cesar nag in bo vsem jasno, da je res tako.