Svobodo politični nekorektnosti
Michael Knowles v knjigi Speechless ne obračuna le z levičarsko kulturo utišanja, ampak kritizira tudi taktiko konservativcev. Upravičeno? Kakor za koga.
Na hitro sem preletel knjigo Speechless in me je zbodlo, da Knowles kritizira pristop konservativcev k svobodi govora – češ, borijo se za svobodo govoriti, ne pa za tisto, kar bi morali svobodno povedati. Pravzaprav ne strelja v konservativizem, temveč v desni liberalizem, ki je svobodo povzdignil v še eno ideologijo.
Kulturna revolucija
Michael Knowles, znan iz ekipe Daily Wire, zagovarja, da je jezik pomemben. Pokaže, kako levica ne poskuša le prepovedati določenih besed, temveč spreminja sam pomen pojmov – redefinira resničnost, da bi preoblikovala misli. Če ne smeš več izreči določenih besed, če zanje ni več dovoljenih izrazov, slej ko prej ne boš več sposoben misliti tistih misli. Politična korektnost zato ni le stvar olike, temveč orodje kulturne revolucije: oblast nad jezikom postane oblast nad mislijo.
Desnica se je na to odzvala z bojem za “svobodo govora”, a Knowles meni, da je s tem padla v past. Namesto da bi branila resnico, brani abstraktno pravico povedati karkoli – tudi laž, tudi nesmisel, tudi obscenost. S tem je sprejela levičarski okvir, po katerem so vse resnice enakovredne in nobena ni bolj prava od druge. Knowles zapiše jedrnato:
“Conservatives have failed to thwart political correctness because they mistake it for a campaign of ‘censorship’ against ‘free speech’ rather than a contest between two competing standards of speech and behavior.”
Resnična dilema torej ni med cenzuro in svobodo, ampak med dvema standardoma: med govorom, ki temelji na redu in resnici, ter govorom, ki ju zanika. Svoboda, ki pozabi, komu in čemu služi, se prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje. Roger Scruton bi dejal, da je svoboda vrednota šele, ko je zasidrana v tradicijah in moralnih normah. Chantal Delsol bi rekla, da mora biti zakoreninjena, Friedrich Hayek pa bi opozoril, da mora spoštovati razširjeni red – spontano razviti sistem pravil, ki omogoča svobodo brez razkroja družbe. Nobeden od teh se ni pretirano zapletal v svobodo govora.
O zadevi, ne o svobodi!
Ko desni nekoga levega kritiziramo, npr. zaradi stališča o evtanaziji, pravijo, a zdaj ste pa proti svobodi govora. Nakar jim jaz odgovorim, da na desni nismo navajeni vsega, s čemer se ne strinjamo, prepovedati. Knowles kritizira zrcalno situacijo. Ko levica kakšno desno mnenje označi za nedopustno, se branimo, da imamo svobodo govora to povedati.
V obeh primerih levica diskusijo spelje stran od zadeve, ki je predmet spora. V obeh primerih se pogovarjamo o svobodi govora, ne pa o zadevi, ne pa npr. o evtanaziji. In ker imajo naši nasprotniki stališča, ki jih je težko braniti, jim ta taktika ustreza.
Knowles ne zagovarja cenzure, ampak samozavest. Civilizacija ne potrebuje svobode za laž ali nihilizem – potrebuje svobodo, da se resnica lahko izreče brez strahu. Svoboda govora ni cilj, temveč sredstvo. Namen svobode ni, da vsakdo pove kar koli, temveč da lahko pove kar je res. Kdor brani svobodo, ne da bi vedel, kaj je vredno povedati, brani praznino.
Preveč, ne premalo liberalizma
S tem Knowles stoji ob boku Patricku Deneenu, Yoramu Hazonyju in Alasdairju MacIntiru – mislecem, ki so se zavedli, da problem sodobnega konservativizma ni premalo liberalizma, temveč preveč. Svoboda brez predstave o dobrem življenju vodi v razkroj. Deneen opozarja, da je liberalizem propadel, ker je uspel; Hazony zagovarja “naravni red naroda”; MacIntire pa nas vrača k vrlinam, zakoreninjenim v tradiciji in praksi. Ti misleci niso del liberalnega konservativizma, ki ga Knowles napada – so njegovi zdravilci.
Rešitev, pravi Knowles, ni v novi cenzuri, temveč v ponovni vzpostavitvi moralnih standardov. Ne v utišanju drugih, ampak v tem, da konservativci spet vedo, kaj hočejo povedati in zakaj. Politična korektnost je napolnila praznino, ki je nastala, ko je desnica pozabila, kaj je res in kaj je prav. Glavni boj danes torej ni za svobodo govora, temveč za vse tisto, kar je pač treba povedati.
Ker desnica v mnogih državah znova pridobiva politično moč, Knowles postane aktualen še za nekaj: ali naj desnica tudi sama postavi meje govoru, ki razkraja red, vero, narod, družino. Če svoboda ni absolutna, potem se bo morala tudi desnica odločiti, kaj je vreden govor – in kaj ne.
Skratka
Ko vam očitajo, da ne smete reči, da je 2 + 2 = 4, ker da je to že nekako-fobno, nekako-istično, sovražno-govorniško ali politično nekorektno – se ne zapletite v debato o svobodi govora. Ostanite pri stvari: da je 2 + 2 res 4.
Lahko bi zastavili drugače. Mar ni svoboda govora nekaj kar nas na koncu vendarle lahko pripelje do resnice? Je to kar pišem resnica ali je to zgolj moje mnenje? Bo še nekaj mnenj pripeljalo do nekega novega zaključka, ki bo blizu resnice ali pa naj počakamo, da pride resnica sama do nas? Vsakič ko naletim na dileme kaj je res in kaj ne, ugotovim, da imamo problem. Kdo se boji svobode govora? Meni, da se svobode govora bojijo tisti, ki se bojijo tudi resnice, kajti prav svoboda govora odpira pot resnici. Poglejmo si, kako delujejo sodišča, kako iščejo resnico in do resnice ne morejo priti, če pričam prepovedo, da bi povedali vse, kar so videli, slišali ..! Ja, tu gre za čisto praktični in ne filozofski pristop, teorije so zagotovo dobra podlaga ampak v praksi je treba najti orodja, ki nam pomagajo, da odkrijemo resnico. Poglejte v demokratičnih družbah je kup inštrumentov, ki naj bi preverjali kaj je res in kaj ne. Naša KPK pravi, da je predsednik vlade kršil integriteto a on meni, da lažejo, da nimajo prav, kaj je torej res? Ali smemo o tem pisati, govoriti, spraševati. Varovalke, ki omejujejo svobodo govora imamo v kazensko pravni zakonodaji in to je dovolj. Ne potrebujemo "varuhov", ki bi skrbeli, da kdo ne prestopi meje dopustnega, ker ga ni junaka, ki bi znal natančno povedati, zapisati meje, kaj je še dopustno, primerno, da sme zagledati luč sveta. In spet smo na začetku, zakaj se vse to poskuša? Ponavlja, edini cilj je, da se zagotovi, da v javnost pride samo to, kar je "primerno". Za neprimerno so izumili čudovit izraz "sovražni govor". No Golob je po zmagi odprt odprt lov na politične nasprotnike s t.i. čiščenjem janšistev. Tudi to je bil odkrit napada na svobodo govora, saj bi moralo biti vsem jasno, da so za janšiste označili tiste, ki so kakorkoli nasprotovali levi politiki, politiki Goloba. Ne vem kako nihče od vidnih pravnikov ni na glas zakričal, da je Golob s tem kršil 14. člen Ustave RS. Načelo enakosti, ker si je drznil iz odločanja izločiti vse, ki imajo drugačno politično prepričanje. Ustava je tu kristalno jasna in v 14. členu pravi: "V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki."
Je bilo ravnanje Goloba v duhu te ustavne določbe? Naj o tem presojajo strokovnjaki ampak sam osebno menim, da je kršil to določbo že s samo napovedjo čiščenje janšistov, kajti čiščenje je temeljilo na političnem prepričanju in "očiščeni" so bili samo kadri desne opcije! Taka praksa je izjemno nevarna saj se ljudje bojijo povedati na glas kaj si mislijo, ker vedo, da bi jim to lahko nekega dne škodovalo. In danes se prerekamo, ali je kršil integriteto in odvetnik pravi, vse temelji na enem samem SMS sporočilu? Hvala bogu, da imamo še svobodo govora, da lahko preberemo kaj o tem menijo drugi, da lahko beremo mnenja, komentarje, da to slišijo, preberejo vsi, ki jih to zanima in to je tisto bistvo svobode govora. In če na tej točki ne bomo potegnili zasilne zavore, se bojim, da bomo sicer imeli svobodo govora ampak brez realnega učinka, saj bo to samo kričanje iz obupa.
Levica se bori za svobodo svojih laži