Svobodo politični nekorektnosti

Michael Knowles v knjigi Speechless ne obračuna le z levičarsko kulturo utišanja, ampak kritizira tudi taktiko konservativcev. Upravičeno? Kakor za koga.

Na hitro sem preletel knjigo Speechless in me je zbodlo, da Knowles kritizira pristop konservativcev k svobodi govora – češ, borijo se za svobodo govoriti, ne pa za tisto, kar bi morali svobodno povedati. Pravzaprav ne strelja v konservativizem, temveč v desni liberalizem, ki je svobodo povzdignil v še eno ideologijo.

Kulturna revolucija

Michael Knowles, znan iz ekipe Daily Wire, zagovarja, da je jezik pomemben. Pokaže, kako levica ne poskuša le prepovedati določenih besed, temveč spreminja sam pomen pojmov – redefinira resničnost, da bi preoblikovala misli. Če ne smeš več izreči določenih besed, če zanje ni več dovoljenih izrazov, slej ko prej ne boš več sposoben misliti tistih misli. Politična korektnost zato ni le stvar olike, temveč orodje kulturne revolucije: oblast nad jezikom postane oblast nad mislijo.

Desnica se je na to odzvala z bojem za “svobodo govora”, a Knowles meni, da je s tem padla v past. Namesto da bi branila resnico, brani abstraktno pravico povedati karkoli – tudi laž, tudi nesmisel, tudi obscenost. S tem je sprejela levičarski okvir, po katerem so vse resnice enakovredne in nobena ni bolj prava od druge. Knowles zapiše jedrnato:

“Conservatives have failed to thwart political correctness because they mistake it for a campaign of ‘censorship’ against ‘free speech’ rather than a contest between two competing standards of speech and behavior.”

Resnična dilema torej ni med cenzuro in svobodo, ampak med dvema standardoma: med govorom, ki temelji na redu in resnici, ter govorom, ki ju zanika. Svoboda, ki pozabi, komu in čemu služi, se prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje. Roger Scruton bi dejal, da je svoboda vrednota šele, ko je zasidrana v tradicijah in moralnih normah. Chantal Delsol bi rekla, da mora biti zakoreninjena, Friedrich Hayek pa bi opozoril, da mora spoštovati razširjeni red – spontano razviti sistem pravil, ki omogoča svobodo brez razkroja družbe. Nobeden od teh se ni pretirano zapletal v svobodo govora.

O zadevi, ne o svobodi!

Ko desni nekoga levega kritiziramo, npr. zaradi stališča o evtanaziji, pravijo, a zdaj ste pa proti svobodi govora. Nakar jim jaz odgovorim, da na desni nismo navajeni vsega, s čemer se ne strinjamo, prepovedati. Knowles kritizira zrcalno situacijo. Ko levica kakšno desno mnenje označi za nedopustno, se branimo, da imamo svobodo govora to povedati.

V obeh primerih levica diskusijo spelje stran od zadeve, ki je predmet spora. V obeh primerih se pogovarjamo o svobodi govora, ne pa o zadevi, ne pa npr. o evtanaziji. In ker imajo naši nasprotniki stališča, ki jih je težko braniti, jim ta taktika ustreza.

Knowles ne zagovarja cenzure, ampak samozavest. Civilizacija ne potrebuje svobode za laž ali nihilizem – potrebuje svobodo, da se resnica lahko izreče brez strahu. Svoboda govora ni cilj, temveč sredstvo. Namen svobode ni, da vsakdo pove kar koli, temveč da lahko pove kar je res. Kdor brani svobodo, ne da bi vedel, kaj je vredno povedati, brani praznino.

Preveč, ne premalo liberalizma

S tem Knowles stoji ob boku Patricku Deneenu, Yoramu Hazonyju in Alasdairju MacIntiru – mislecem, ki so se zavedli, da problem sodobnega konservativizma ni premalo liberalizma, temveč preveč. Svoboda brez predstave o dobrem življenju vodi v razkroj. Deneen opozarja, da je liberalizem propadel, ker je uspel; Hazony zagovarja “naravni red naroda”; MacIntire pa nas vrača k vrlinam, zakoreninjenim v tradiciji in praksi. Ti misleci niso del liberalnega konservativizma, ki ga Knowles napada – so njegovi zdravilci.

Rešitev, pravi Knowles, ni v novi cenzuri, temveč v ponovni vzpostavitvi moralnih standardov. Ne v utišanju drugih, ampak v tem, da konservativci spet vedo, kaj hočejo povedati in zakaj. Politična korektnost je napolnila praznino, ki je nastala, ko je desnica pozabila, kaj je res in kaj je prav. Glavni boj danes torej ni za svobodo govora, temveč za vse tisto, kar je pač treba povedati.

Ker desnica v mnogih državah znova pridobiva politično moč, Knowles postane aktualen še za nekaj: ali naj desnica tudi sama postavi meje govoru, ki razkraja red, vero, narod, družino. Če svoboda ni absolutna, potem se bo morala tudi desnica odločiti, kaj je vreden govor – in kaj ne.

Skratka

Ko vam očitajo, da ne smete reči, da je 2 + 2 = 4, ker da je to že nekako-fobno, nekako-istično, sovražno-govorniško ali politično nekorektno – se ne zapletite v debato o svobodi govora. Ostanite pri stvari: da je 2 + 2 res 4.