Ameriška izjemnost

Amerika je pokazala, da so novice o zatonu Zahoda preuranjene. Njihov politični, gospodarski in medijski sistem je bil sposoben prenove elit ter novega optimizma in poguma. Evropski ni.

Vir: Getty Images.

Mislim, da je nekaj na teorijah, ki pravijo, da vsak biološki ali družbeni organizem prej ali slej umre. Prav zato, ker je smrten, je lahko v svojem kratkem življenju uspešnejši od tistih, ki bi lahko, če jih prej ne bi kdo pojedel, živeli dlje, morda bili celo nesmrtni.

Dirkalnik Formule 1 je narejen tako, da ima izjemne performanse za tiste tri ure, kolikor pač traja dirka. Če bi trajala dlje, bi se vse začelo kvariti. Po drugi strani je seveda mogoče narediti avto, ki se več mesecev ne pokvari. To je včasih uspelo celo socialistični Crveni Zastavi. Podobno je z živalmi in rastlinami. Smrtnost primerkov je cena za nesmrtnost vrste. Štafeta 4x100m priteče na cilj hitreje kot en tekač sam preteče 400m. Naša smrtnost je cena za nesmrtnost človeštva.

Verjamem, da je podobno je s civilizacijami. Divjaki iz amazonskega pragozda bi lahko tisočletja živeli na povsem enak način, ampak ker na svetu niso sami, so prej ali slej žrtev civilizacije, ki je uspešnejša. Cena za uspeh le-te pa je, da je smrtna. Smrtna je zato, ker v nekem trenutku pravila in tradicije, zaradi katerih bi bila lahko dolgoživa, žrtvuje za kratkotrajni uspeh in nadvlado nad drugimi.

Der Untergang des Abendlandes

Sorodne ideje sicer mimo biološko-evolucijskega mehanizma so prisotne v literaturi, najbolj pri Oswaldu Sprenglerju. Zagovarja, da gre vsaka kultura skozi faze rojstva, rasti, zrelosti in propada. Ko kultura doseže svojo zrelost, postane civilizacija – rigidna, materialistična in brez duhovne ustvarjalnosti – kar neizogibno vodi v njen propad. Zaton Zahoda je napovedal že pred 100 leti.

Po drugi strani Peter Turchin vidi življenje civilizacij ciklično. Najprej je obdobje širitve z gospodarsko rastjo in stabilnostjo, sledi stagnacija z naraščajočo neenakostjo in tekmovanjem med elitami, na koncu pa družbo zajame kriza, ki privede do politične nestabilnosti, socialnih nemirov in vojn.

V sklepni fazi civilizacija zaide v Tukididovo past. Zahajajoča in vzpenjajoča sila se spopadeta, kot sta se Atene in Šparta, ker se je Šparta ustrašila vzpona Aten. Menda to zdaj čaka ZDA in Kitajsko.

Arnold Toynbee opozori na vlogo elit pri vzponu in zatonu civilizacij. Kreativna elita, ki uspešno vodi civilizacijo v njenem vzponu, sčasoma postane rigidna, zaprta, izgubi svojo ustvarjalnost, degenerira v vladajočo manjšino, ki vlada z uporabo vzvodov, ki si jih je pripravila, ko je bila še močna in vitalna. Komandira, nima pa več idej za odziv na notranje in zunanje izzive. Civilizacijo lahko reši samo nova dinamika, ki ustvari novo elito. In tukaj je bil do včeraj Zahod.

Opomba: Opranim v socialistično enakost moram spet ponoviti, da ekipa, ki jo vodijo najbolj sposobni, deluje bolje od ekipe, ki jo vodijo povprečneži. Skrivnost uspeha človeških inštitucij, od hišnega sveta do civilizacije, je v tem, da se pusti voditi najboljšim, da jih vodi elita. Elito, da ne bo pomote, razumem kot tiste najboljše, ne tiste, ki so slučajno pri koritu.

Zahod starih elit

Tonybee dobro opiše stanje, v katerem se je znašel Zahod. Situacijo dodatno otežuje demokracija - namreč, da volivci iz celotnega spektra Gaussove krivulje informiranosti in inteligence odločajo, kdo bo oblast. Kar ni bi bil tak problem, dokler so bili volivci verni ali moralni; ali dokler je volivcem nekdo, neka mnenjska elita, povedala, kako prav voliti - skozi profesionalne, intelektualne, odgovorne in seveda pluralne medije. Te so si levi in desni postavili kot tiste zgoraj omenjene vzvode za ohranitev oblasti in to je v prvi fazi zatona še kar nekako delovalo.

Med tem pa se je zgodil internet. Ne samo, da ima vsak človek en glas, kot pravi Elon Musk ima vsak človek tudi en medij. V demokraciji zadnje čase ne izbiramo več med elitami (kar so Reagan, Kohl, Mitterrand še bili) ampak med populisti: levica nagovarja ljudi s socialnim, desnica pa z nacionalnim populizmom. Ljudje izberejo med politiki, ki bodo, karikiram, ali pobrali bogatim in dali njim ali pa da bodo pobrali tujcem in dali domačinom.

V evropskih demokracijah izbiramo med zaskrbljenimi upravitelji zatona in nostalgičnimi ali celo zagrenjenimi borci za preteklost. Izbiramo med tistimi, ki bi s čim manj hrupa in slabe volje Zahod prepustili prišlekom in razkroju; ki se sramujejo, da so Zahod in ki zaničujejo bleščeče dosežke preteklih rodov. In izbiramo med tistimi, ki se zavedajo, da to ni v redu, da so naši predniki že morali delati nekaj prav, če cel svet šteje čas po “našem štetju”, če smo pogruntali penicilin in atomsko bombo. In da je to vredno negovati, da je treba imeti na eni strani meje ene ideje in na drugi druge. Da se ve, katere so boljše.

To drugo je ponudil Trump v prvem mandatu, to drugo ponujajo desne (naprednjaki bodo rekli “fašistične”) vlade po Evropi. Ampak samo to ni dovolj. In zdaj prihajamo do bistva.

Ameriška izjemnost

Kar se je pokazalo na zadnjih volitvah in kar se kaže pri oblikovanju Trumpove administracije, je spet ta ameriška izjemnost. Izjemnost političnega, gospodarskega in medijskega sistema, izjemnost svobodnega kapitalizma, da najde rešitev iz spirale zatona, iz igre ničelne vsote; da butastim populističnim vzorcem doda tisto, kar zaton morda odloži ali ga celo potegne v nov krog spirale navzgor; da premakne kretnico in zavije v drugo smer.

Amerika je pokazala sposobnost, da v teh plebejstvu priklonjenih časih najde novo elito in jo vpreže v svoj razvoj. Na inavguraciji, v drugi vrsti takoj za Trumpovo družino, so sedeli kapitani ameriške industrije - lastniki in direktorji iz Silicijeve doline. Ne samo tisti na fotografiji zgoraj, tudi Tim Cook, Sam Altman in šef Tik-Toka Shou Chew.

To so ljudje, ki znajo voditi najboljša podjetja na svetu, podjetja, ki so na trgu, podjetja, ki so nastala iz nič. Ti ljudje so bogati, ker je vrednost tistega, kar so naredili, narasla za 100.000 krat. Nikomur niso nič vzeli. Ustvarili so iz nič. Manjši del tega imajo zdaj v lasti sami, večji del drugi. Vsi pa imamo od Appla, Amazona, Tesle … korist. Zato gre tem podjetjem dobro, ker delajo nekaj takega, kar mi cenimo.

Lastniki in managerji so tam zaradi svoje sposobnosti; ne, ker bi jim dal nekdo upravljati državno podjetje, ker bi spretno spletkarili po hodnikih oblasti ali ker bi se dobro prilizovali trenutnim oblastnikom. Nekaj pač znajo. V svojem poslu so elita in če se bo Amerika naslonila nanje, na njihovo spodobnost, na njihov način vodenja, morda res prihaja nova zlata doba Amerike.

Nenazadnje, to niso ljudje iz starih industrij ali vojaškega industrijskega kompleksa. To so ljudje digitalne revolucije, ki je pred prelomno točko na področju umetne inteligence z neslutenimi gospodarskimi, družbenimi in varnostnimi priložnostmi in grožnjami.

Evropska zaskrbljenost

Musk ima noro idejo, da bi naselil Mars. Nerealno? Pot je pomembnejša od cilja. Priklepanje zamaškov na plastenke za seboj potegnejo eno vrsto razvoja, naseljevanje Marsa drugo. Posamezniki in narodi potrebujejo ambicijo in pogum. Ni lepšega, kot prvi Musk, da komaj čakaš, da se zjutraj zbudiš, ker veš, da te čaka neko zanimivo, izzivov polno delo.

Mnogim se zdi grozno, da bodo na ameriško politiko imeli vpliv najbolj bogati. Da bodo imeli vpliv direktorji največjih podjetij. Meni se zdi, da je to najboljše, kar se je Ameriki zgodilo. Blizu oblasti so pripeljali ljudi, ki so sposobni. To je dobro za Ameriko in slabo ameriško za konkurenco.

Med tem Evropska komisija spominja na paliativnega negovalca evropskega kontitnenta, brez energije, brez poguma, brez ambicij. Na drugi strani pa je domet povprečnih desnih populistov zapiranje na lastno dvorišče in vračanje pravil uporabe WC-jev v prvotno stanje. Ne pa tudi pot med zvezde in boj za zlato kolajno.

Bo Ameriki uspelo? Ko je opisoval zaton in padec Rimskega cesarstva, je Gibbon opazil cesarje, ki so tudi prekinili ali začasno ustavili nazadovanje, npr. Dioklecijana in Konstantina Velikega. Bo taka vloga 2. Trumpove administracije? Ne vemo. Ampak vsaj pogum, ambicijo in optimizem zdaj imajo.

Skratka

Demokracija ostaja sistem, kjer ljudje lahko odstavijo oblast, s katero niso zadovoljni. Slabše se je v času interneta obnesla, ko je bilo treba spraviti na oblast sposobne. Internet je uničil elite, novih pa ni pripeljal k oblasti.

Amerika je to težavo moderne demokracije začela reševati. Populizem ni dovolj. Ideologija ni dovolj. Tradicija ni dovolj. Vpliv na oblast morajo dobiti najboljši, sodelovati mora elita, ki si je svojo elitnost tudi zaslužila. Po tem tudi ambicija seči po zvezdah ni več tako pretirana. V tem je zgodovinskost drugega Trumpovega prednikovanjs.

Amerika je nazaj, upajmo, da ne samo zase, ampak za ves svobodni svet. Ki pa bo moral narediti svoje domače naloge sam.