Tudi to je spletno nasilništvo

Niso nasilneži samo tisti iz zadnjih klopi, ki vsak prepir zaključijo s pretepom, ampak tudi pripadniki t.i. inteligence, ki sogovorniku očitajo simpatije do Hitlerja, rasizem, fašizem ipd.

Vir: Wikimedia Commons.

Pojav nasilništva med mladimi fanti je znan. Nekaj jih je v zadnjih šolskih klopeh, s katerimi se ni dobro pregovarjati, ker če jim kar ni prav, te pretepejo. Med dekleti je nasilništvo bolj informacijsko. Skupina prijateljic se spravi na sošolko in jo za hrbtom, pa po družbenih omrežjih ali celo osebno zmerja, da je grda, da je mozljasta, da se čudno oblači ... S tem jo izločijo iz svoje družbe, nobeno prijateljevanje ali druženje pogovor med njimi ni več mogoče.

Nekaj podobnega se dogaja tudi med odraslimi. Marsikatera debata na družbenih omrežjih se konča tako, da ti sogovornik očita rasizem, šovinizem, fašizem, mizoginijo, že-kakšno-fobijo oz. te kako drugače etiketira ali celo podeli bodečo nežo.

Taktika je postala tako običajna, da niti več ne opazimo, za kaj v resnici gre. Namreč, za navadno nasilništvo, s katero bully ustrahuje nasprotnika. Mu zapre usta in s svojo zmoto ostane sam in edini v polju javnega dialoga ter z občutkom zmage. Gre za nič drugega kot za nasilno utišanje sogovornika pod grožnjo gorjače težkih etiket za zadeve, ki so v civilizirani družbi seveda nekaj nesprejemljivega.

Nasilniki se pogosto niti ne zavedajo, da gre za navadno nasilništvo, ampak se jim celo zdi, da imajo argumente na svoji strani ali da so se retorično odlikovali. Če lahko nek besedni spor v svojo korist razrešijo tako, da nasprotnika pretepejo z gorjačo, no, mu nalepijo etiketo, potem to ob prvi priložnosti tudi naredijo.

Tule se bo kdo oglasil, da na drugi strani niso nič boljši. Da sogovornika označijo za egalitarca, etatista, levičarja, komunista ali celo udbovca. Teoretično to drži, ampak te etikete nimajo niti približno enako slabega prizvoka kot prej naštete. Ulice in trgi so polni bronastih komunistov, udbovca pa smo pred kratkim pokopali z državnimi častmi.

Tovrstno debatno nasilništvo, tovrsten bullying, je torej predvsem orodje levice.

Primer spletnega nasilništva

To nasilniško gorjačo je oni dan v drugi potezi izza hrbta potegnil Matjaž Gruden, nepozabni Matic iz Sreče na vrvici, danes pa pravnik, zaposlen na Svetu Evrope.

Med nedavnim tem divjanjem ulice v Franciji nas je podučil, da v nemirih ne sodelujejo ilegalni migranti, ampak da gre “večinoma za tretjo generacijo ljudi, ki so v Francijo prišli popolnoma legalno, predvsem iz njenih bivših kolonij, a so njihovi otroci še danes pritisnjeni na socialno dno.”

Na levi radi za neuspeh posameznika okrivijo družbo, ki legitimira, upraviči ali opraviči vsako nasilništvo. Pa sem ga previdno vprašal, “zakaj pa tretja generacija Slovencev, ki so se preselili v Francijo, Avstralijo ali ZDA” ni pritisnjena na socialno dno.

In je bilo že dovolj, da je pokazal, da za hrbtom nosi gorjačo imenovano rasizem in da jo je pripravljen uporabiti. Me je namreč vprašal, ali “belopolte ljudi po poreklu iz Evrope, v omenjenih treh državah pogosteje najdemo med diskriminiranimi ali med diskriminirajočimi.” Seveda se ponuja odgovor, da Slovenci v Franciji, Avstraliji ali ZDA niso bili diskriminirani, ker so bili beli.

A se nisem dal. Očital sem mu, da “izhaja iz predpostavke, da če nekdo dosega slabše rezultate, je edini mogoči vzrok diskriminacija. A vendar nikjer v pravnem redu omenjenih držav diskriminacije ni.” In da se to da tudi dokazati, da je edini vzrok diskriminacija pa da je verska dogma.

In je potegnil gorjačo izza hrbta, tokrat povsem odkrito: “Če razlog za obstoječe stanje ni diskriminacija, kaj pa potem je? Menite, da so ljudje drugih ras genetsko bolj leni, butasti in nagnjeni k kriminalu? Ker to ni verska dogma, ampak rasizem.”

Trditi karkoli drugega, kot uči napredni veronauk, ne more biti nič drugega, kot rasizem. Na tej točki sem se tam nehal vsebinsko pogovarjati, ker bulijem z gorjačo, pa tudi če gre za gorjačo rasizma, se pameten človek izogne. Diskusijo si lahko preberete tule.

Zgoraj smo spoznali, kako deluje spletno nasilništvo: namesto klofute sogovorniku zalepiš etiketo. V nadaljevanju pa bomo pokazali, da je tovrstna argumentacija logično povsem votla. In ker ne deluje z logiko, deluje samo z nasilništvom.

Diskriminacija kot dogma

Najprej seveda običajni disclaimer, da nisem rasist. Da nimam nobenih predsodkov, torej pred sodb, vnaprejšnjih sodb, vnaprejšnjih mnenj … ki ne bi temeljili na podatkih in znanosti, ampak na izmišljotinah, v katere bi verjel iz intelektualne lenobe ali značajske pokvarjenosti. Kot sem bil napisal v neki precej razvpiti kolumni (ironija je, da tudi o Franciji) :

Prvih deset minut so bili [namreč tekli na maratonu] sami črnci, menda Kenijci. Imamo pač različne talente, čeprav se sprašujem, zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitreje tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole, je mogoče tudi to. Nobenih predsodkov nimam o tem.

Vsakemu napol pametnemu je bilo jasno, da ne mislim, da bi bili črnci naravno butasti in da ne bi bili sposobni intelektualnih uspehov. Ampak, da bi tudi iz Afrike lahko množično prihajali doktorji, inženirji in Nobelovci, pa pravih priložnosti za to - v obliki šol za začetek - v Afriki ni dovolj in pač Afrika v moderno dobo vstopa kasneje.

Citiran odstavek so z velikim veseljem pograbili spletni nasilneži in mi očitali rasizem. Ki ga ne v odstavku ne v meni seveda ni niti za gram.

Rasizem je predsodek o razlikah med rasami, ki ljudem različnih porekel daje različne stopnje dostojanstva, jih samo zaradi različnega porekla različno spoštuje, jim samo zaradi porekla odreka določene pravice ali jih samo zaradi porekla slabše obravnava. Poreklo je nekoliko širše od barve kože, jo pa seveda vključuje.

Ni pa rasizem ugotavljanje, da imajo določene skupine ljudi drugačne lastnosti, ki so objektivno merljive. Rasizem ni ugotovitev, da imajo Kenijci več talenta za tek na dolge proge ali da imajo tisti iz zahodne Afrike več nekih eksplozivnih mišic in zato pobirajo medalje v teku na kratke proge. Rasizem ni ugotovitev, da je za nekatere bolezni bolj dovzetna ena skupina, za drugo pa druga.

Skratka, če se nekaj da izmeriti, potem objaviti rezultat meritve ni samo po sebi rasizem (je pa to mogoče zlorabiti z namenom poniževanja neke skupine oz. odrekanja enakega temeljnega spoštovanja pripadnikom te skupine, kar seveda je grdo).

In če se zdaj vrnemo k diskusiji z Grudnom. Njegova logika je naslednja: če otroci priseljencev tudi po treh generacijah ne dosegajo enakih rezultatov kot staroselci, je to posledica diskriminacije in ničesar drugega. Če kdo trdi, da ni posledica diskriminacije, je rasist. Rasist pa nihče noče biti, zato je začetna predpostavka resnična. Neuspeh je posledica diskriminacije. Vse drugo je med staroselci in prišleki enako, če kdo trdi, da kaj ni enako, je rasist. Preprosto ni mogoče, da ne bi bila diskriminacija.

Dva problema ima to stališče. Prvič, teza, da je različen položaj posledica diskriminacije, ni ovrgljiva. Sploh ne dopuščajo možnosti, da bi bila ovrgljiva. Da bi jo bilo mogoče zanikati. Morda se jim to zdi silno bistroumno, ampak take teze so v svojem bistvu neracionalne in neznanstvene.

Karl Popper je lepo razložil, da mora biti vsaka trditev, ki se ima znanstveno, ovrgljiva. Morda obstajati preizkus, ki bi jo lahko ovrgel, če bi se tako in tako končal. Recimo Newtonova teorija gravitacije bi bila ovržena tako, da jabolko ne bi padlo z drevesa, ampak bi obviselo v zraku. To se sicer ne zgodi, ampak vsaj zamislimo si lahko preizkus, ki bi to tezo ovrgel. Mimogrede, teza, da Bog obstaja, ima enako popperjansko pomanjkljivost. Ne obstaja poskus, ki bi to tezo ovrgel. Zato v Boga verujemo.

Različni vzroki nimajo istih posledic

In drugič, v Grudnova logika zanika možnost, da bi med skupinami obstajale razlike. Ki so objektivno merljive. In ki imajo lahko za posledico slabši razvoj in slabše dosežke. Osebno ne dam dosti na razlike v IQ med posameznimi narodi in rasami. Ne verjamem, da se da s tem pojasniti razkorak med uspešnostjo staroselcev in prišlekov v Franciji.

Pomembnejši se mi zdi vpliv vrednot, kulture in civilizacije. Kitajska v 1990ih ni zamenjala rase in se zato začela hitreje razvijati. Spremenili so kulturo in vrednote. Kultura ameriških črncev je taka, da je ogromno mater samohranilk in otroci rastejo brez očetov, mame so pa po cel dan v službi. Morda je pa zato uspeh slabši. Morda smo pa v Evropi odkrili parni stroj, ne, ker bi bili genetsko ali rasno kakorkoli superiorni, ampak, ker smo imeli boljši družbeni operacijski sistem, boljšo kulturo, boljšo religijo. Namreč za izumljanje parnih strojev.

In nam ni treba v Ameriko po primere. Slovenske Rome imamo pred nosom. Dosegajo slabe ekonomske in šolske uspehe, ampak nihče ne bo znal najti, v čem so diskriminirani. Nihče ne našel, kaj je v slovenski zakonodaji ali okolju takega, da “jih tišči k dnu”.

Da ne bo spet pomote. Vsem ljudem gre isto dostojanstvo. Na Zahodu ima to prepričanje vir v nauku, da smo vsi ustvarjeni po božji podobi. Vsem rasam, ljudstvom in narodom gre enako osnovno spoštovanje in gredo enake pravice. Kar pa ne pomeni, da nekaterih ne cenimo bolj kot drugih. Ker so več dosegli. Franceta Prešerna cenimo bolj kot nekega njegovega anonimnega sovaščana iz Vrbe na Gorenjskem. Zaradi Prešernovih dosežkov. Evropejci smo dosegli več kot drugi. Zato nismo nobena nadrasa ali nadljudje. Ni pa narobe biti na dosežke ponosen ter vrednotam in kulturi hvaležen.

Vprašamo se še lahko, ali ima na uspeh posameznika večji vpliv lokacija, kultura okolja ali pa njegove vrednote. Če je odločilna lokacija, potem bi šlo vsem, ki se preselijo v Francijo enako dobro. Če je odločilna kultura, vrednote, navade, potem ne moremo pričakovati, da bo nekdo, ki ni sprejel navad in vrednot okolja, enako uspešen kot nekdo iz tega okolja, ki jih te vrednote živi.

Vir: Rawpixel.

Skratka

Kot je rekel, parafraziram, znani ameriški razumnik Thomas Sowell: črnci ne morejo pričakovati, da bodo dosegali enake rezultate kot belci, če se od belcev ne bodo ničesar naučili.

Sowell to lahko reče zato, ker je sam temnopolt.

Ampak tudi ostali se ne smemo pustiti ustrahovati nasilnežem, spletnim in uličnim, da ne bi povedali, kar mislimo.

Najprej objavljeno v reviji Domovina 13. 7. 2023.