Ustavimo demagogijo in populizem

Očitajo ju desnici, a od nekdaj sta ta dva pojava osnova levega političnega diskurza. Zadnja ilustracija je komunikacija Roberta Goloba.

Slika je simbolična.

Populizem in demagogija sta orodji totalitarnih sistemov a tudi zadnji rešilni bilki vsake oblasti v težavah. Tudi oblasti, pod katero državljani stojijo v kolonah na cestah in pred zdravstvenimi domovi, oblasti, ki ji je zmanjkalo razvojnega programa, resnih reform ali državotvorne zunanjepolitične preudarnosti. Robert Golob se je v zadnjih mesecih oprijel tipične levičarske demagogije in populizma. Njegove izjave o pohlepnih zdravnikih, izkoriščevalskih menedžerjih in pridnih delavcih so staro orožje demagogov, predstavljeno v barvni HD tehniki sodobnega političnega marketinga. Vrh pa oboje doseže v obljubi božičnice.

Populizem in demagogija, zadnje prebežališče luzerjev

Najprej razčistimo pojme. Populizem politologija opisuje kot ideološko siv, toda retorično učinkovit diskurz, ki deli družbo na “naše ljudi”, “čisti narod” ali “pravo ljudstvo” na eni strani in “pokvarjene elite” na drugi (Mudde & Rovira Kaltwasser, Populism: A Very Short Introduction, 2017). Ni program, temveč okvir, znotraj katerega se umešča vsaka politična razprava. Demagogija pa je metoda, ki so ji poznali že v antiki. Aristotel je v Politiki demagoga razumel kot tistega, ki ljudstvu govori to, kar ljudstvo pač rado sliši, ne glede na resničnost ali posledice. Populizem je okvir, demagogija je tehnika. Oboje pretenta volivce. Razen bralcev takih kolumen, ki pa jih je malo.

Moč populizma izvira iz sistematične rabe čustev. Nizkih in visokih. Machiavelli je rekel, da mora vladar znati izrabiti strah in upanje ljudi. Pri desnem populizmu prevladuje strah: strah pred izgubo identitete, pred migranti, pred razpadom skupnosti. Pri levem populizmu pa je dominantno čustvo zavist: zavist do tistih, ki imajo več, ki so uspeli, ki so kaj ustvarili. Da ne bo pomote, zavist ni prizadevanje za pravičnost, temveč sovraštvo do bolj uspešnih. Sveti Tomaž Akvinski jo je uvrstil med sedem naglavnih grehov.

Tocqueville je v Demokraciji v Ameriki zapisal, da ljudje bolj kot karkoli drugega iščejo, da nihče ne bi izstopal, “Demokratične množice ne odpustijo nikomur, da bi bil predober ali preveč uspešen.” Hayek je v Usodni domišljavosti opozarjal, da poskusi vsiljevanje enakosti z razpihovanjem zavisti, vodi v centralizacijo in tiranijo. Zavist kot politično kurivo je trajnostno. Nikoli se ne iztroši. Vedno je nekje nekdo, ki ima več. Čeprav ima Slovenija enega najnižjih gini koeficientov na svetu, je neenakost za Levico in levico vseeno problem.

Levega populizma je še več kot desnega

Levičarji imajo za populizem in demagogijo dober nos – toda samo takrat, ko ju vidijo pri svojih nasprotnikih. Orbán, Trump, Melonijeva, Janša – vse to so po njihovem utelešenja populizma. Ne vidijo pa polena v lastnem očesu. Ne vidijo, da je socializem v svojem bistvu populistična doktrina, utemeljena na zavisti. Delavci so “pravo ljudstvo”, kapitalisti pa “pokvarjene elite”. Marx je bil slab ekonomist, še slabši filozof, ampak odličen demagog, ki je delavcem povedal, da so oni tisti, ki ustvarjajo dodano vrednost. Ni sicer res, radi pa ljudje to slišijo.

Mussolini je italijanskemu ljudstvu obljubljal, da bo zlomil izkoriščevalske kapitaliste in vrnil dostojanstvo malim ljudem. Franco se je predstavljal kot zaščitnik delavcev pred liberalnimi elitami. Nacionalni socializem je tudi temeljil na zavisti – posebej na zavisti do uspešnih Judov, ki naj bi bili krivi za vse gospodarske tegobe Nemčije. Vsi ti režimi so zrasli iz populizma, ki se je napajal iz čustva zavisti.

Izstopanje navzgor se v najboljšem primeru ne izplača, v najslabšem je pa nevarno.

V sodobni politiki ni nič novega. Bernie Sanders v ZDA, Jeremy Corbyn v Veliki Britaniji, Hugo Chávez v Venezueli – vsi so svojo politično kariero gradili na zavisti do bogatih. Rezultat je, da so Venezuelci danes revni kot še nikoli, Britanci so se Corbyna bali kot naravne nesreče, Sanders pa niti v svoji stranki nikoli ni prerasel vloge čudaškega agitatorja.

Levica svoj populizem in demagogijo preoblači v boj za “socialno pravičnost”. A pravičnost, ki ne nagrajuje uspešnih in ne kaznuje lenih, ni pravičnost, temveč egalitarna utopija, ki ruši temelje uspešnosti družb. Tudi Hayek je opozarjal, da je največja nevarnost v tem, da ljudje zamenjujejo pravičnost z enakostjo. Kar levica in Levica v Sloveniji počneta dnevno.

Demagogija in populizem v Sloveniji 2022-2025

Zdaj, ko smo opremljeni s teoretičnimi osnovami, lahko citiramo nekaj izjav predsednika vlade. Robert Golob je na oblast prišel z izjavo:

Čas je, da jih naženemo … to ni desničarska politika, to je fašizem.

In potem je šlo z nestrpnostjo samo še navzdol. Tole je veljalo drugače mislečim na RTV:

Tudi na RTV smo se zavezali vsi skupaj, da ga bomo očistili janšizma. In jaz vem, da vi natančno veste, kaj to pomeni.

In so na RTV vedeli, kaj to pomeni in so se očistili drugače mislečih kolegov. V menda fašističnih ZDA je bil Kimmel depolitiziran pet dni. V antifašistični Sloveniji so bili Pirkovič in ostali depolitizirani tri leta, pa kljub sodbi sodišča še niso nazaj.

Naslednja tarča so bili zdravniki:

Poskrbeti moramo, da bodo ti, ki so bili dobesedno paraziti na sistemu, ki so si polnili žepe, hkrati pa niso oddelali svojega v javnem zdravstvu, sprejeli odločitev in bodo pač morali iti iz sistema.

Z besedo paraziti in dvoživke se dehumanizira nasprotnika, podobno, kot so nacisti za Jude uporabljali besedo mrčes. In so sprejeli zakon proti parazitom:

Danes ste poslanke in poslanci jasno začrtali, kaj je v javnem zdravstvenem sistemu dovoljeno in katere škodljive prakse ne bodo več dovoljene. Prakse, ki so namesto, da bi bile usmerjene v pomoč in oskrbo bolnika, bile usmerjene v ustvarjanje dobička posameznika.

Kot da bi bil dobiček v zdravstvu kaj bolj nemoralen kot dobiček v farmaciji, prehrambeni industriji ali proizvodnji čevljev. Dobiček, če ga zasebniki imajo, nastane zato, ker se znajo bolje organizirati kot javni sektor in ker ne preplačujejo vsega materiala od žilnih opornic do operacijskih miz.

Se pa zdravstveni sistem sesuva in treba je bilo najti izgovor. Ki smo ga že enkrat slišali: “Vi nid mor tajm.” In če to ne zaleže, se prebudi odpor “naših ljudi” proti “duhovnom, oficirjem, kulakom in kulaškim sinovom” skratka, proti “zasebnim interesom”:

Potrebujemo vsaj še dve leti trdega dela na zdravstvu, da bo sistem dovolj okrepljen od znotraj, da zasebni interesi ne bodo več mogli najti opore v zdravstvu.

Jih bomo res?

Nakup glasov

Včasih pa ne populizem ne demagogija ne zaležeta. Glasove je treba dobesedno kupiti. Z božičnico. In kdor je proti, je elita, ni pravo ljudstvo.

Verjamem, da boste takrat lahko pokazali, do koga vam je – ali do ljudi ali do redkih posameznih premožnih Slovencev.

Šolski primer demagogije. Seveda ljudje radi slišijo, da si božičnico zaslužijo. Tudi, če si jo ne:

Božičnica je nekaj, kar si ljudje zaslužijo in želijo in kar bodo tudi dobili.

In še en primer demagogije:

Gre za osnovno človekovo dostojanstvo, da lahko nekdo, ki dela 40 let, dobi za to zasluženo pokojnino in z njo preživi v domu za starejše.

Da bi moralo iz tega, da je nekdo 40 let delal, izhajati, da njegova pokojnina zadostuje za oskrbo v DSO, je spet demagogija. Morda je, morda ni, odvisno, kaj je delal in koliko je vplačal zavarovalnine ali prispevkov.

Nevarno je, da se nam skozi to demagogijo vračajo neke ne-vrednote iz bankrotiranega sistema. Če so podjetniki sovražniki, če so menedžerji lopovi, če je razlika v plači rezultat izkoriščanja, potem mladi ne bodo več videli smisla v prizadevnosti. Vsi bodo hoteli biti »povprečni«, ker se izstopanje v najboljšem primeru ne izplača, v najslabšem je pa nevarno. To je pot v mediokritetno družbo, v družbo zavisti, ki nagrajuje povprečnost in kaznuje odličnost.

Skratka

Vem, da bi kdo rad prebral, kako si (a) vsi zaslužijo božičnico, ker vsi dobro delajo. In da naj (b) bogati lastnik podjetja plača božičnice, ne pa pelc plašča ženi. Ampak če bi to napisal, bi bil (a) demagog in (b) populist. Ne delajo vsi dobro in države nič ne briga, kaj dela lastnik podjetja s svojim dobičkom.

Pač pa nas mora brigati, kaj bo država počela z našim denarjem. Božičnic Robert Golob namreč ne bo izplačal iz svojega žepa; ali iz prihrankov, ki bi jih z njegovo modro politiko ustvarila država. V zasebnih podjetjih bo denar za božičnice zaplenil lastnikom teh podjetij oz. jih bodo slabim delavcem plačali dobri. Vse božičnice javnega sektorja bodo iz davkov, ki jih plačajo dobri delavci v uspešnem delu zasebnega sektorja. Oz. se bo država zanje zadolžila in jih bodo plačali naši otroci.

Populizem in demagogija sta vgrajeni v temelje levičarke politične agitacije. Jemati bogatim in dajati revnim je politično oportuno. Revni so vedno v večini in lahko izglasujejo, koliko bodo drugim vzeli. Sistem, da si večina izglasuje, koliko bo pobrala manjšini, deluje, dokler se manjšina ne naveliča. Neha delati ali pa odide.

Ampak ker se to ne zgodi v enem mandatu, se tako zmaguje na volitvah.