Vesel Božič 2025
Božični post scriptum zadnji kolumni.
Božična voščila se rada vrtijo okrog treh zadev: zmaga svetlobe nad temo, praznik novega upanja in Božja ljubezen. Prvo je prilagoditev poganskemu praznovanju zimskega obrata, drugo je posledica koledarske slučajnosti, ki zaobjame tudi upanje, da boste v nobem letu shujšali. Ostane ljubezen, s katero se seveda ni mogoče ne-strinjati in ki ima celo nekaj zveze z dogodkom v Betlehemu.
Kar se ob Božiču ne omenja, je notorično dejstvo, da naša civilizacija od tistega prvega Božiča dalje meri čas. Rojstvo Kristusa Zgodovino razdeli na tisto pred njim in tisto po njem. Leto nič ne obstaja, obstaja leto eno po Kristusu in leto ena pred Kristusom.
Zato ni neutemeljena trditev, da za Božič praznujemo rojstvo naše civilizacije. Vzpon krščanske civilizacije je mogoče razumeti kot dokončno utrditev razširjenega reda, ki temelji na napetosti med našo naravo in presežno postavo. Zato knjigo Prazniki začenjam z Božičem.
Sledil bo božični post scriptum kolumne o mariborskih di(v)jakih. Ne pripovedujejo namreč samo Freud, Hayek, evolucijska psihologija in nevroznanost iste zgodbe.
Vse je bila povedala že Božja beseda, seveda ne v jeziku in s koncepti sodobne znanosti.
Izgon Adama in Eve iz raja predstavlja prehod iz nagonskega naravnega reda v svet zavestne morale. S spoznanjem dobrega in zlega je človek zapustil plemensko preprostost savane in se civiliziral. Naloženo mu je bilo kognitivno breme razločevanja med svojimi prirojenimi nagoni in postavljenim moralnim zakonom. Izgon je pomenil vstop v zgodovino, kjer preživetje ni več zagotovljeno z milostjo okolice, temveč s spoštovanjem abstraktnih pravil razširjenega reda, ki disciplinirajo grešno naravo izvirnega greha.
Vendar pa je bil razširjeni red, dokler je temeljil zgolj na neizprosni postavi Stare zaveze, za človeka nevzdržno trd in neprivlačen. Tukaj nastopi bistvo Božiča: prihod Sina Očetovega, da zmehča Očetovo kazen, ki je bila naložena rodu Adama in Eve; prihod Kristusa, ki odjemlje grehe sveta in bo z ljubeznijo, ne z grožnjami, ljudstva varoval barbarstva. Kristus sicer prinaša potrditev reda svojega očeta a mi doda bistven civilizacijski obrat - odpuščanje grehov. Ta milost v sistem abstraktnih pravil vnaša moralno svobodo. Odpuščanje jemlje na znanje človeško nepopolnost in nam podeljuje pravico do napak: v iskanju napredka grešimo, greh pa ne pomeni dokončne pogube.
Krščanska civilizacija je tako zgrajena na paradoksu, ki ga Hayek in Freud nista spregledala: zahteva disciplino razuma, a hkrati ponuja odpuščanje, ki odpira vrata individualni svobodi in inovacijam. To je temelj zahodnega napredka — red, ki je dovolj trden, da nas je ločil od plemenskega barbarstva savane, a hkrati dovolj milosten, da nam odpušča zmote na poti k resnici. Druge civlizacije so imele ali imajo preveč rigiden red ali so se premalo trdno upirale skušnjavam iz savane. Krščanstvo je bilo sposobno red dograjevati. Bilo je uspešno. Zato cel svet šteje čas po Kristusu.
Brez te sinteze bi bodisi ostali ujeti v tiraniji trdih pravil Stare zaveze, bodisi se vdali v regresiji prirojenih plemenskih afektov. Zgodovina civilizacije je negovanje, utrjevanje in previdno dopolnjevanje pravil razširjenega reda. Življenje človeka je sprejemanje, življenje in predajanje pravil razširjenega reda.
Te dolžnosti bi se morali zavedati na božični dan in vsak dan.
Vrhunsko, dovolj razumljiv zapis zelo zahtevne teme. Ja, ko bi vsi to brali, razumeli in dojeli. Žal pa verjamejo "pridigarju", ki sedi na stopnicah in se prikazuje kot odrešitelj. Kakšen napuh.
Ob branju sem se spomnil dogodka iz univerze, ko smo pri angleščini obravnavali neko besedilo, ki je vsebovalo letnico in A.C. Profesor je vztrajal, da se bere "After Counting". "After Krist" je pa narobe. Zdelo se mi je nenavadno. Ne vem, kako je s tem na univerzah v Ameriki. Mogoče bi bilo zanimivo vedeti. Razmišljal sem ali je res edino pravilno kot uči ali ima sam kakšno "težavo".