Zakaj desnica izgublja in zakaj je to slabo za vse

Zaradi plazu afer, ki se zadnje dni prožijo okrog Goloba, ni položaj desnice prav nič boljši in slovenska demokracija še vedno pogreša ravnotežje. Kako ga vzpostaviti?

Desnica je letos izgubila vse, kar se je izgubiti dalo. Vse volitve so bile v enem letu in porazi so bolj očitno stopili pred oči. Po trojnem referendumskem neuspehu je kazalo, da bo opravila nek premislek, zakaj ji ne gre in ne gre. Še preden pa se ta proces sploh začel, so se, pijani od premoči in zmagovanja, na drugi strani začeli dajati med seboj. Kot se vedno, ko se ne združijo v enotno osvobodilno fronto proti Janši.

Dnevno prihajajo v javnost afere, ki imajo svoj epicenter v vrhu nove oblasti. In je desnica dobila izgovor, da se ne ukvarja sama s seboj, ampak se naslaja nad lažmi, zavajanji, ter avtoritarnimi potezami nove oblasti. V nekakšnem naivnem upanju, da to bo pa ljudem odprlo oči in bodo na naslednjih volitvah glasovali pravilno, torej zanje. In že vidijo skorajšnji padec Goloba in morebine volitve, kjer da bo pa zdaj, ko vse to vemo, vse drugače.

Ne bo! Ne bo nič drugače. Če zvesti neodvisni mediji afer ne bodo pokrili, se bo pač zmanjšala podpora Svobodi in povečalo število neopredeljenih volivcev. Ki jim bodo na naslednjih volitvah servirali nov obraz. Ne pa podpora SDS, NSi in SLS.

Problemi desnice ostajajo

Letošnji porazi odpirajo razmislek o prihodnosti slovenske politične desnice. Ali desne sredine, če se vam lepše sliši. Pač tistih, ki niso, z manjšimi prekinitvami na oblasti vsaj od 1991 dalje. Ker je za demokracijo nujno, da obstajata dva pola, ki se kolikor toliko enakovredno in enakopravno borita za oblast.

Izhod je na desni.

Nekaj kravala je nastalo, ker je Tonin izjavil, da v vlado, ki bi jo vodil Janša ne bi šli. Težava ni, da nekdo na desni ne prisega na samoumevnost, da če bo vlada ne bo leva, bo njen predsednik Janez Janša. Težava je, da je to povsem nemogoče. Namreč, da bi vlada ne bila leva in da bi SDS in NSi zdajle sestavljali vlado. Niti blizu nista!

Slovenska desnica lahko z veliko gotovostjo računa na 25 do 35% procentov glasov oz. na 25-35 poslanskih sedežev. Spodnjo mejo ji garantirajo glasovi oboževalcev Janez Janše, zmernih domoljubov (nezmerni so v alt-right), gorečih antikomunistov, zavednih pomladnikov in zvestih krščanskih volivcev.

Zadnji tvorijo zanesljivo jedro Nove Slovenije in ji prinašajo uvrstitev nekam med parlamentarni prag in osmimi poslanci. Nikamor se od tam ne odlepijo. Ostali so trdo jedro SDS in ji prinašajo med 20 in 30 poslancev. Tudi ti tega nikakor ne presežejo.

SDS+NSi bo vedno manj kot 50%

Bistveno je, da sta obe stranki omejeni navzgor in navzdol. Navzgor bi hipotetično morda nekako lahko posegli samo v primeru, če bi se bili pripravljeni odpovedati trdemu jedru, ki jima daje zanesljive glasove. Vrabci v roki so precej sigurni, golobi na strehi pa povezani z velikim tveganjem.

Da bi lahko skočili čez stekleni strop, bi se morali odpovedati svojemu bistvu: SDS Janezu Janši, NSi pa krščanskemu predznaku. Zagotovila, da bi eno in drugo delovalo, ni, ker je to dvoje bistvo teh strank. Bistva se ne znebiš tako, da se stuširaš ali da zamenjaš predsednika.

Vzrok, da sta ti dve stranki navzgor tako trdo omejeni, tiči v dejstvu, da sredinsko volilno telo ni vajeno voliti za nekaj, in bi ga bilo potrebno samo še prepričati, da tisto nekaj zagovarjata tudi NSi ali SDS. Tudi ne volijo vedno proti nečemu - torej proti Janši. Volijo nekaj, kjer ne najdejo nič takega, kar jih moti ali s čemer se ne strinjajo.

Ta kriterij odlično izpolnjujejo novi obrazi. Saj niso še ničesar naredili. So prazen list papirja, kjer si vsak lahko predstavlja svoje želje. Nič takega, s čemer se ne bi bilo mogoče strinjati, ni v kampanji rekel Anže Logar. In mu je pomagalo.

Problem desnice je, da je desna,

V slogi je moč, ni pa glasov

Za 55, 60% volivcev ni sprejemljivo krščanstvo, protikomunizem, domobranstvo, Janša, konservativnost. Tudi so se naveličali trdih levičarjev, zato izvolijo nekaj, za kar jim na levi organizirajo izgovor, da ni napačno. Seveda ni, če je pa novo.

Sloga ali nesloga teh dveh strank na skupno število glasov niti posebej ne vpliva. Če koga moti, da NSi ne uboga SDS, pač voli SDS. Če bi koga motilo, da SDS ni dovolj krščansko olikana, pač voli NSi. Če sta komu obe stranki všeč, to ni pomembno, ker ima samo en glas. Kvečjemu bo uspeh večji, če se bosta stranki bolj razlikovali.

Ponovimo. Ljudje, ki ne volijo desnih strank, jih ne volijo zato, kar jih na njih nekaj moti. Ne, ker ne bi imele nečesa, kar jim je všeč. Če se stranka specializira, ima manj tega, kar ljudi moti. Če je NSi razumljena kot pomočnica SDS, potem ljudi pri njih moti še vse to, kar jih moti pri SDS. Zato je treba razumeti Tonina in Novakovo, da trobentata, kako se distancirata od Janše.

Nova sredina

Iz povedanega sledi, da je edina možnost, da se v Sloveniji vzpostavi politično ravnotežje, da se najde politična sila, ki na svoj prapor ne bo pripenjala desničarskih ideoloških značk, ki se tudi ne bo oglaševala z desno ali konservativno ideologijo. To ni RINO stranka, ki “desna samo po imenu”, ker po imenu še posebej ne sme biti desna.

Rešitev je stranka, ki je desna samo po dejanjih.

Programsko bi neideološko zagovarjala pragmatične, razumne rešitve, ki so po svoji naravi, pa kakorkoli že obračamo, desne, ampak to ji bo nerodno povedati ali pa niti ne bo znala. Bo raje rekla, da so rešitve napredne in usmerjene v prihodnost.

Na hitro in brez posebnega reda, bi se zavzemala za nekaj takega:

• za zdravstvo, ki deluje, brez ideologije;

• za socialo, ampak tako, ki ne podpira lenobe;

• za državno lastnino, če res ne gre drugače;

• za enostavne, pregledne, nizke in pravične davke;

• za kakovostne in poceni javne storitve, ki jih nudijo zadovoljni javni uslužbenci;

• za finance, ki se jih najprej zasluži, potem porabi;

• za naprednost, seveda, sploh, ko gre za modernizacijo države in sistemov, tehnologijo, komunikacije, promet, industrijo, razvoj; ne bi pa vsak teden posodabljali vrednot;

• za urbano modernost, ko gre za umetnost in kulturo, a brez goreče podpore cesarjevim novim oblačilom;

• za polno frazeologijo glede neodvisnih medijev;

• za podnebne spremembe kot poslovno priložnost;

• za izjavo SAZU v zvezi z državljansko vojno;

• za Božič in parado ponosa kot družinska praznika.

Kaj od tega bi našli kje na levi in kje na desni. Ampak za ravnotežje moči, za checks and balances, je bistveno, da rešitev ne pride iz istega hleva kot SD, Levica in novi obrazi novega razreda. Da bo za to kdo volil, je pomembno, da se ta stranka izogne temam, ki definirajo Novo Slovenijo in SDS. In ruralnosti SLSa, če smo že pri tem.

Ambicija take stranke bi morala biti, da ima predsednika vlade. Ne, da SDSu ali NSiju zagotovi manjkajoče glasove. Tudi če ne bo največja vladna stranka. Taka stranka je na sredini in odloča o tem, kdo bo mandatar. Zato ga tudi lahko ima.

Asociacija. Resetiranje 2011. Foto: Žurnal24.

Stari problemi

Bi zgornje točke, in nič drugega, lahko prevzele SDS, NSi ali SLS? Poudarek je na “nič drugega”.

SDS ima toliko drugega, da je to nemogoče. Tudi če se odpove Janši. Pika, konec. Ostajata SLS in NSi ter vprašanje, ali se prva lažje odpove ruralnega, druga pa krščanskega predznaka. Če bi bila Nova Slovenija in Krščanski demokrati+SLS dve stranki, bi šlo.

Problemi sredine

Ostaja pa veliko vprašanje, komu bi se ljubilo tako stranko delati. Ideološko profiliranih levih in desnih projektov se človek loti iz prepričanja. Ker smo eni desni. Ker so drugi levi. S srcem.

Sredinskih političnih projektov se novi razred loti iz pohlepa, potrebe, interesa. Oz. je Organizaciji dolžan uslugo. Oz. nima druge službe. Takih ljudi ne manjka in zato tam nikoli ni manjkalo novih obrazov. Povsem mogoče je, da bodo pred naslednjimi volitvami naredili kaj, kar ne bo tako pohlevno kimalo bivšim in prihodnjim komunistom. Rolexi in jahte na rastejo na drevesu.

Za novo sredino ostanejo (a) taki, ki bi kaj naredili za domovino in (b) taki, ki jim funkcija, limuzina, šofer, nekaj pomenijo. Za (b) so plače precej bedne. Tisti, ki so izbira (a) pa bi se vprašali, ali je domovina res vredna rokoborbe v blatu.

Ker so ti edino upanje, je kidanje blata morda nekaj, s čemer jim lahko tisti, ki gledamo od zunaj, pomagamo.