Zakaj Slovenija zaostaja

Države, kot sta Poljska in Estonija, dosegajo izjemen gospodarski napredek, Slovenija pa nazaduje. Ker se mehanizem, ki poganja napredek, vrti v napačno smer.

Kolesje razvoja. V ozadju graf gospodarske rasti nekaterih držav po letu 1992.

Slovenija je iz propadlega sistema izšla kot najbogatejša med bivšimi socialističnimi državami. Danes pa jo mnoge med njimi dohitevajo in prehitevajo. Med tem ko je poljski BDP od leta 1992 zrasel za skoraj 250 %, estonski pa za 200 %, je rast slovenskega gospodarstva enkrat počasnejša. Na lestvici Doing Business Svetovne banke Slovenija pada. Na lestvici IMD World Competitiveness vidimo podobno nazadovanje, zlasti na področju pravosodne in vladne učinkovitosti. Javni sistemi, kot so zdravstvo, sodstvo in šolstvo, so v velikih težavah. Čakalne vrste v zdravstvu so dolge, preprosti sodni postopki trajajo leta, zahtevnejši desetletja.

Slovenija priložnosti, ki jih daje demokracija in članstvo v Evropski uniji, za razliko od podobnih držav, ni izkoristila. Ta tekst je o tem, zakaj ne.

1. Bogastvo in revščina narodov

Zakaj gre nekaterim državam dobro, s tem vprašanjem se ekonomisti ukvarjajo že od časov, ko jim še niso rekli ekonomisti. Adam Smith je v Bogastvu narodov poudaril tri ključne elemente: mir, nizke davke in učinkovito pravosodje. Max Weber je v Protestantski etiki in duhu kapitalizma opozoril na pomen kulturnih in verskih vrednot. Deirdre McCloskey v The Bourgeois Virtues poudarja, da so prav vrednote, ki so dvignile dostojanstvo meščanske elite, omogočile eksplozijo gospodarske rasti. Daron Acemoglu in James Robinson v delu Zakaj narodi propadajo izpostavljata pomen vključujočih institucij, ki omogočajo široko udeležbo v gospodarskem življenju in preprečujejo koncentracijo moči v rokah majhne elite. Reinhard Zitelmann je v knjigi How Nations Escape Poverty poudaril pomen prilagodljivosti in sposobnosti držav, da izkoristijo priložnosti.

Iz zgoraj omenjenih del lahko izluščimo tri komponente mehanizma, ki družbo vleče v pravo ali napačno smer. Brez posebnega vrstnega reda so to kultura oz. vrednote, institucije oz. organizacije ter elite.

Kultura

Kulturne vrednote igrajo ključno vlogo pri razvoju, saj oblikujejo vedenjske vzorce, ki vplivajo na gospodarsko uspešnost. Max Weber v Protestantski etiki in duhu kapitalizma poudarja, da so prav kulturni dejavniki, kot so delovna etika, disciplina in dolgoročna naravnanost, omogočili vzpon kapitalizma v severni Evropi.

Deirdre McCloskey v The Bourgeois Virtues izpostavlja, da je kulturna preobrazba, ki je v moderni dobi povzdignila dostojanstvo podjetništva, ključni dejavnik, ki je omogočil industrijsko revolucijo in dolgotrajno gospodarsko rast. Po njenem mnenju so prav spremembe v kulturnem odnosu do podjetniških vrednot, kot sta inovativnost in odgovornost, tiste, ki omogočajo prehod od stagnacije k blaginji.

David Landes v Wealth and Poverty of Nations se pridružuje avtorjem, ki trdijo, da brez vrednot, ki spodbujajo delo, podjetništvo, varčevanje in sodelovanje, institucije in elite same po sebi ne morejo zagotoviti razvoja.

Institucije

Institucije so drugi temelj gospodarskega in družbenega razvoja, saj zagotavljajo okvir, znotraj katerega se odvijajo ekonomske in politične aktivnosti.

Daron Acemoglu in James Robinson v Zakaj narodi propadajo poudarjata, da so vključujoče institucije, ki omogočajo enakopravno udeležbo, varujejo lastninske pravice in spodbujajo inovacije, ključni dejavnik trajnostnega razvoja. Nasprotno pa izključevalne institucije, ki privilegirajo majhen del elite in omejujejo dostop do virov, vodijo v stagnacijo in propad.

Friedrich Hayek v The Use of Knowledge in Society dodaja, da so učinkovite institucije tiste, ki omogočajo decentralizacijo znanja in odločanja, saj noben centraliziran sistem ne more obvladovati razpršenih informacij v družbi. Institucije, ki spodbujajo tržno gospodarstvo in omogočajo prosto konkurenco, ustvarjajo pogoje za optimalno izrabo teh razpršenih virov znanja.

Joseph Schumpeter pa opozarja, da institucije, ki podpirajo "kreativno uničenje," omogočajo podjetniškim inovacijam, da preoblikujejo gospodarstva in ustvarijo nove priložnosti. Skupni prispevek teh avtorjev je jasen: institucije, ki so meritokratske, prožne in vključujoče, so ključnega pomena za dolgoročni razvoj in prilagajanje družb sodobnim izzivom.

Elite

Elite so tiste, ki vodijo skupnosti, pa če bi še tako radi verjeli, da imajo vsi ljudje enako besede. Po Paretovem principu 20 % populacije nadzoruje 80 % bogastva in virov.

Gaetano Mosca v The Ruling Class poudarja, da majhen delež prebivalstva (1–2%) obvladuje politično in ekonomsko moč. Joseph Schumpeter izpostavlja pomen podjetniških elit, ki z inovacijami in "kreativnim uničenjem" preoblikujejo gospodarstva.

Mancur Olson v The Rise and Decline of Nations opozarja, da lahko elite, organizirane v distribucijske koalicije, zavirajo napredek in reforme v korist lastnih interesov. David Landes poudarja, da uspeh družb temelji na tem, ali elite spodbujajo inovacije in dolgoročni razvoj ali pa se osredotočajo na utrjevanje lastne moči.

2. V Sloveniji

Vse tri komponente razvoja delujejo v isti smeri – ena drugi pomagajo. Elite utrjujejo institucije, v katere so se zaredile, institucije varujejo njihov položaj in promovirajo vrednote, po katerih se elite rekrutirajo in skozi katere inštitucije delujejo. Te tri komponente druga druge ne kontrolirajo, ne varujejo druga druge pred ekscesi in iztirjenjem, ampak, nasprotno, druga drugi pomagajo, da se kolesje vrti v isto smer. In tako kolesje potem družbo premika v pravo ali v napačno smer.

Elite v Sloveniji

Pred drugo svetovno vojno je današnja Slovenija imela 1.450.000 prebivalcev. Zaradi revolucije in vojne je umrlo kar 90.000 ljudi, kar vključuje vsaj 24.000 ubitih s strani zmagovalcev revolucije ter 17.000 Slovencev, ki so emigrirali po vojni. Poleg tega je bilo prisilno izgnanih 25.000 Nemcev in 22.000 Italijanov. Skupno je tako Slovenija izgubila približno 6 % prebivalstva.

Omenili smo že, da Gaetano Mosca ugotavlja, da je za razvoj ključnih samo 1–2 % ljudi, ki obvladujejo intelektualno, politično in ekonomsko moč. Pomor in izgon tega ključnega dela prebivalstva je v Sloveniji znašal približno 2,5 %, prišteti pa je treba še vse, ki so ostali in preživeli, pa bili zatirani in brez moči. To je ustvarilo vakuum, ki ga je po vojni zapolnila nova, ideološko lojalna elita.

Pekovski pomočniki in mesarski vajenci so postali sodniki, v vile predvojnih podjetnikov so se vselili falirani študenti in tesarji, državo pa je vodil ključavničar. Milovan Đilas je novo elito imenoval novi razred. Temeljila je na lojalnosti in ne na sposobnosti.

Institucije v Sloveniji

Javne institucije so padec berlinskega zidu in demokratizacijo preživele z le minimalnimi spremembami. Hierarhije in strukture, ki so se oblikovale v avtoritarnem sistemu, so ostale nespremenjene. Ljudje, ki so bili nastavljeni po partijski liniji, so po letu 1990 ostali prav tam v hierarhiji, kamor jih je nastavila komunistična partija. Socialistični novi razred je svoje naslednike jemal v službo in jim pisal priporočila za napredovanje.

Edina izjema je tisti del zasebnega sektorja, ki ni nastal s “prihvatizacijo” nekoč “družbene” lastnine, ki pa ostaja ponižen in preplašen, saj je odvisen od dobre volje velikih bank, poslov za državo in različnih državnih inšpekcij.

Prosvetne, kulturne in medijske ustanove so nadaljevale z indoktrinacijo v socialistične vrednote, ki so usmerjene v kolektivizem, zavračanje kapitalizma in skepticizem do podjetništva. Govori se o pravicah, ne o dolžnostih, zavist so umetelno preoblekli v evangelij o enakosti. Imperializem, neoliberalizem in katoliška cerkev ostajajo sovražniki, natančno tako, kot so bili za Antiimperialistično fronto 26. aprila 1941.

Vrednote v Sloveniji

Da bi bili dediči socializma lahko ponosni na svoje zločinske prednike, morajo vrednote, zaradi katerih so 1941/42 sprožili revolucijo - s pobijanjem duhovnikov, županov, uglednih kmetov, trgovcev in podjetnikov - ostati vrednote tudi danes. Predvsem izobraževalne, kulturne in medijske ustanove, ki pretežno zaposlujejo ponosne naslednike novega razreda, skrbijo za obnavljanje teh vrednot.

3. Metode obrata

Elita, ki smo jo podedovali iz socializma varuje inštitucije, te propagirajo vrednote in skozi te vrednote se obnavljajo inštitucije in elite. Vse se vrti v isto napačno smer. Kako jo obrniti? Literatura vidi tri možne poti: revolucijo, infekcijo in iluzijo.

Revolucija

Mart Laar, bil je premier Estonije v zgodnjih 90. letih, spoznal, da so prelomni časi idealni za radikalne spremembe, saj ljudje v obdobju nestabilnosti bolj podpirajo reforme, ki bi jim omogočile boljšo prihodnost. Anders Åslund v svojih analizah opozarja, da so te izjemne priložnosti redke, vendar lahko odločni voditelji, ki izkoristijo trenutek, uvedejo reforme, ki so sicer politično težko izvedljive. Baltske države in Poljska so z obsežnimi ukrepi, kot so privatizacija, stabilizacija gospodarstva in zmanjšanje vloge države, preoblikovale svoja gospodarstva in si zagotovile dolgoročno konkurenčnost. Te zgodbe uspeha dokazujejo, kako lahko premišljeno ukrepanje v izjemnih časih spremeni razvojno pot celotnih držav.

Knjiga The Great Rebirth: Lessons from the Victory of Capitalism over Communism, ki sta jo uredila Anders Åslund in Simeon Djankov, ponuja poglobljeno analizo prehoda več kot dveh ducatov držav iz komunizma v kapitalizem po padcu komunizma. Avtorji poudarjajo, da so najboljše rezultate dosegle države z vizionarskim vodstvom, pripravljenostjo na drzne ukrepe, privatizacijo državnih podjetij in deregulacijo. Uspešne so bile države, ki so izjemne razmere izkoristile za izjemne ukrepe. Sloveniji v knjigi, kako je kapitalizem premagal komunizem, ni posvečeno nobeno poglavje. Pomenljivo.

Izjemne politike so mogoče samo v izjemnih razmerah. Obrat razvojnega mehanizma Slovenije je mogoč le v primeru dramatičnih socialnih. gospodarskih ali varnostnih razmer. Slovenija niso ne ZDA ne Argentina in celo v primeru brutalno drugačnega rezultata volitev, kot smo jih vajeni, izjeme reformne politike niso verjetne zaradi mehanizma zavor in ravnotežij, v katerem bi druge veje (že od leta 1945 troedine) oblasti, preprečile korenitejše ukrepe po volji ljudstva.

Infekcija

V knjigi How Nations Escape Poverty: Vietnam, Poland, and the Origins of Prosperity Rainer Zitelmann analizira, kako je Vietnam po desetletju kolektivizacije, ki je povzročila zmanjšanje proizvodnje in hudo lakoto, v 80. letih 20. stoletja uvedel postopne tržne reforme, znane kot "Đổi Mới".

Ko je nekaj malega na nekem omejenem področju delovalo (ljudem so pustili, da so lahko za sosede kuhali riž), so kapitalistično okužbo prenesli na druga področja. Vietnam je s temi postopnimi reformami uspel preiti iz ene najrevnejših držav na svetu v eno najhitreje rastočih gospodarstev.

V slovenskih razmerah bi to pomenilo, da bi npr. na enem področju ugotovili, da podjetništvo deluje, da npr. zdravniki-zasebniki hitro in učinkovito pomagajo ljudem in bi model razširili na vse zdravstvo in na mnoga druga področja. Žal gredo zadeve (v sinergiji elit, vrednot in inštitucij) v obratno smer in se je oblast namenila ovirati še tisto malo zasebnega, kar deluje.

Iluzija

Revolucije so redke in zahtevajo izjemne zgodovinske okoliščine, ki jih v Sloveniji trenutno ni. Reformne rešitve na posameznih področjih kolesje dediščine socializma pričaka na nož. Najverjetnejša je tako iluzija, da bi elita kar naenkrat prišla k pameti in nehala inštitucije izrabljati za promocijo svojih vrednot, odprla bi inštitucije za ljudi z drugačnimi idejami in pogledi, zavrgla bi vrednote socialistične revolucije in sprejela vrednote svobodnega tržnega gospodarstva, odprte in pluralne družbe ter meritokracije.

4. Skratka

Slovenski razvojni mehanizem se je nekako za silo, počasi in nejevoljno pod Drnovškom obračal v pravo smer, da smo se lahko včlanili v EU in NATO. Od volitev 2008 se vrti spet v napačno in državo potiska nazaj. Ker kolesca drugo drugo podpirajo, so šle zadeve na slabše najprej počasi (Pahor, Bratušek, Cerar) potem pa čedalje hitreje (Šarec, Golob). Intermezza dveh šibkih Janševih vlad sta lahko proces začasno zavrla, nista pa mogla obrniti smeri.

Kaj so recepti za obogatitev neke družbe, je znano že dolgo. Potrebne so prave elite, prave institucije in prave vrednote. Ko je vse to na mestu, mehanizem sam od sebe teče bolj ali manj v pravo smer. Ko ni, gredo zadeve same od sebe v napačno.

Uspešen obrat so zmogli samo izjemni politiki v izjemnih okoliščinah z izjemnimi ukrepi. Vse troje sem mora poklopiti.

Lahko pa upamo tudi na čudež.