Žalostno

Na Iksu sem napisal, da vaški stražarji in domobranci niso bili slabi ljudje. Revolucionarno stran je to strašno razburilo. Žalostno.

Vir: X. Beseda “tudi” manjka. Oboji so bili prepričani, da se borijo za domovino.

Oni dan gledam poročila na Planet TV in tam poslanec Premk razlaga o tem, kako bi bilo treba prepovedati poveličevanja fašizma in nacizma. To je že prepovedano in čutiti je bilo, da bi bil cilj zakona lahko tudi ovirati, da bi se vaških stražarjev in domobrancev lahko spominjali, kot se jih svobodno spominjamo od padca prejšnjega režima.

To je ta X:

Vaški stražarji in Domobranci so bili pokončni in častni možje. To ni poveličevanje fašizma, ker niso bili fašisti. Bili so domoljubi. Pred komunističnim nasiljem so branili življenja Slovencev. Slava jim!

Nisem pričakoval posebnega odziva. Zapis nikogar ne žali, o nikomer ne govori nič slabega, nikogar ne kritizira. Ne zagovarja ne kolaboracije, ne fašizma, ne nacizma.

Govori o ljudeh, o posameznikih, o stražarjih in domobrancih. Nekaj jih poznam iz pripovedovanja, enega ali dva sem poznal osebno, kakšen je bil celo javna osebnost. Vsi ti so bili pokončni in častni možje. Kot so bili taki tisti možje in fantje, ki so prijeli za orožje, da bi branili svoje družine, svoje domove, svojo domovino, pa so bili po vojni pobiti. Redkim je uspelo pobegniti čez morje. Ostali so zavedni Slovenci.

Ne trdim, da ni bilo izjem, ne trdim, da so bili vsi brez napak, ne trdim, da zločin ni rodil zločina. Ampak večinoma so bili to možje kot ti in jaz. Svoje bližnje in svoje ideale bili pripravljeni ali pa prisiljeni braniti. Kot piše ob nekem morišču, tudi oni so umrli za domovino. Niso vzeli orožja iz ljubezni do Italije ali Nemčije.

Žalosten sem, da tega še po osemdesetih letih nekateri nočejo razumeti. In zaskrbljen sem nad količino nestrpnosti in sovraštva, ki je ob tem bruhnilo na dan. Kot da bi se spet lahko začeli streljati. Ustavimo vendar konje, to ne vodi nikamor.

Dobri ljudje

Pred dvema letoma je SAZU spisala izjavo, ki je temelj za to, da se pomirimo - najprej z resnico, potem drug z drugim. Tole sem takrat napisal:

Pove [izjava SAZU], kar je bistveno za spravo deklariranega vrednostnega sistema naroda z vrednostnim sistemom, ki je večen. Ponovi, kar smo vedeli in je bilo sprejeto: da je upor proti okupatorju upravičen in da kolaboracija ni. Doda pa, čemur so se zmagovalci izogibali: da nasilna revolucija ni upravičena, upor proti taki revoluciji pa je upravičen.

Udobno je živeti v prepričanju, da so bili tisti drugi pač vsi po vrsti hudobni. Težje je sprejeti, da je nasilna revolucija povzročila odpor in potisnila nedolžne ljudi v t.i. kolaboracijo. Lažje je sovražiti kot razmišljati o vzrokih in posledicah. Krivda ni skupinska, če so bili skupinsko kaznovani. Izločiti in obsoditi je treba zločince, v vseh ostalih pa iskati in najti kaj dobrega.

Tole sem v Delu objavil že davnega leta 2012:

Našim prednikom [partizanom in domobrancem] priznajmo, da so bili dobri ljudje. Da so imeli dober namen. Vsi, tudi veliko tistih, ki so se borili za lepši svet in ne samo za svobodo.

Je to res tako težko?