Žižek v Frankfurtu

Ima prav v meta-razpravi, v razpravi o razpravi, in nima prav v razpravi.

Slavoj Žižek je bil govornik na otvoritvi Frankfurtskega knjižnega sejma. Takoj na začetku je povedal, da obsoja grozodejstva Hamasa ob zadnjem napadu na Izrael “without any ifs and buts”. In nadaljeval z “however …”. Vsak sposoben pripomoček za boljše pisanje “but” popravlja v “however”.

Mnogi v dvorani so razumeli, da relativizira. Pravi, da ne. Te obtožbe se boji, ker je ta obtožba orožje iz arzenala tistih, ki ustavljajo govor in razpravo, pa ne z vsebinskimi, ampak s pravoverskimi argumenti. Jaz pravim, da ja, je relativiziral, ampak da s tem ni prav nič narobe. Ko o zadevah mislimo, lahko o njih mislimo samo, če so kako povezane s čem drugim, če jih postavimo v odnos do nečesa drugega. Sicer imajo svoj prav samo v svojem samozadostnem mehurčku.

Žižek ima prav …

Žižek ima povsem prav, da je glede Izraelsko - Palestinskega problema treba svobodno in odprto diskutirati, da diskusija ne sme biti žrtev politične korektnosti ali strahu, da bi bili obtoženi antisemitizma, zionizma, relativizacije, podpore Hamasu, podpore terorizmu ...

Seveda to velja tudi, ko govorimo o drugih kompleksnih vprašanjih. Npr. o islamskem terorizmu, o nasilništvu migrantov, o migracijah nasploh, o “reševanju” migrantov v Sredozemlju, o transsponosti, o kastraciji mladoletnikov, o splavu, o posilstvih, o ženskah, o rasah, o globalnem vrenju ... Pri vseh pomembnih vprašanjih našega časa ena stran poskuša okrog zadeve razpostaviti minsko polje tabujev in s tem drugi strani preprečiti, da bi svoj pogled na zadevo lahko učinkovito argumentirala. To se dogaja tudi glede Izraela in Palestine.

Postavljanje nekaterih stališč onkraj dovoljenega (spominja to na postavljanje nekaterih strank onkraj demokracije) je seveda veljaven (čeravno ne viteški) prijem v bitkah kulturne vojne. Kot je veljavno orožje kalimerovstvo, češ, “pomagajte, pomagajte, rekel mi je, da sem antisemit, rekel mi je da sem žid …” Beseda proti besedi pač.

Razlikovati je potrebno, ali ostane pri besedah, namreč zgražanju, da je kdo antisemit, rasist, islamofob, mizoginist ali kak drugačen nestrpnež, ali pa se mu zares odvzame mikrofon oz. se njegovih misli ne spusti v javnost. Prvo je retorično orodje, drugo je napad na svobodo izražanja in preprečevanje diskusije.

In Žižek ima prav - diskusijo o Izraelsko Palestinskem problemu duši na eni strani solidarnost z žrtvami Hamasa, na drugi pa solidarnost z žrtvami IDFa.

… in nima

Po tem, ko se je Žižek večji del govora boril s tem, da bi o sporu lahko kaj povedal, je povedal tudi nekaj vsebinskih zadev. Glede teh pa se z njimi ne strinjam.

Bedaki se običajno zagrejejo za eno stran, vsegliharstvo ali ekvidistanca pa hitro velja za intelektualni dosežek. Vem to tudi sam, v tem tekstu Žižka malo pohvalim in malo pokritiziram.

Žižek si je v Frankfurtu veliko izposojal iz nekaj dni starega članka za Project Syndicate v katerem je njegovo stališče do spora bolj jasno. Pravi:

In any case, it is not hard to see that both sides – Hamas and Israel’s ultra-nationalist government – are against any peace option. Each is committed to a struggle to the death.

In naprej:

Once we recognize that not all Israelis are fanatical nationalists, and that not all Palestinians are fanatical anti-Semites, we can start to acknowledge the despair and confusion that give rise to outbursts of evil. We can start to see the strange similarity between the Palestinians, whose homeland is denied to them, and the Jews, whose history is marked by the same experience.

Z vsegliharstvom, kot z relativizacijo, samo po sebi ni nič narobe. Ampak kot relatvizacija ni sama po sebi slaba, tudi vsegliharstvo ni samo po sebi pametno. Na prvi pogled bistroumna simetrija je lažna. Če v Izraelu ne bi bilo hardlinerjev, Izraela ne bi bilo. Če med Palestinci ne bi bilo hardlinerjev, bi Palestina že bila.

Naši in vaši

Druga napaka, ki jo dela Žižek in velika večina Zahodnjakov, pa naj gre za podpornike ali nasprotnike Izraela, je, da se obanašajo, kot da so iz drugega planeta. Da so lahko v tem sporu nevtralni in tehtajo samo neke suhe moralne in pravne argumente. Da se jih spor ne tiče.

Na tem planetu se odvija spopad civilizacij in kultur, od pamitveka je tako. Če se delamo, da to ni tako, nas bo kdo sicer potrepljal po ramenih, recimo nasprotnik ali njegov prijatelj, ampak od trepljanja ne bomo na spopad civilizacij nič bolj pripravljeni. Nasprotno bo res, žal. Ja, so neka pravila igre, ampak na koncu velja pravica močnejšega. Relativen mir po 2. svetovni vojni smo imeli, ker so bile ZDA močan in razmeroma benevolenten svetovni policaj.

Kot je rekel evropski “zunanji minister” Borell, parafraziram, zunaj je džungla, Zahod je vrt, Evropa je vrt, in če ga ne bomo varovali, če ne bomo močni, si bo vsak želel in na koncu prisvojil kos tega vrta.

Izrael je Zahod, v tem spopadu je Izrael na naši strani, deli naše vrednote in ne vem, zakaj to ne bi bil legitimen razlog, da ga podpiramo.

Seveda ne pri bombardiranju civilistov, da se razumemo. Da zavzamemo stran nas ne sme narediti za neobčutljive za človeško trpljenje.