Dobrodošli v džungli

4. decembra so ZDA sprejele novo varnostno strategijo. 3. januarja so v Venezueli prešle od besed k dejanjem. Pri nas pa kot da še vedno ne bi razumeli, za kaj gre.

Foto: Grok.

V zadnji kolumni - Črta pod četrt stoletja - sem pogledal nazaj, v čas od padca Berlinskega zidu do danes. Tule gledam, novo leto je, naprej.

Iztočnica sta intervencija v Venezueli in 4. decembra 2025 sprejeta nova Nacionalna varnostna strategija ZDA. Dokument, ki nadomešča Bidenovo strategijo iz oktobra 2022, pomeni prelom s starim: opušča predpostavko, da lahko ZDA trajno vodijo liberalni svetovni red, hkrati zagotavljajo varnost zaveznikom, vsiljujejo okrog demokracijo in vodijo globalne institucije … brez resnih posledic za lastno moč in notranjo stabilnost.

Nova strategija temelji na selektivni rabi moči in pragmatični realpolitiki tam, kjer imajo ZDA neposredne interese. V zadnjih dneh je dobila praktičen izraz v ameriški intervenciji v Venezueli. V nasprotju z NSS 2022, zgrajeno okoli »rules-based international order«, nova strategija izhaja iz trezne ocene ameriške moči in geopolitičnega tekmovanja: sveta ni več mogoče normativno urediti, mogoče ga je le uravnoteževati. ZDA ne želijo več vladati svetu, želijo pa preprečiti, da bi vladal kdo drug, kar je ključno tudi za razumevanje njihovega odnosa do Evrope.

Povzetek NSS

Nova ameriška Nacionalna varnostna strategija izhaja iz trezne ocene, da so se razmere, v katerih so ZDA delovale po koncu hladne vojne, dokončno iztekle. Dokument ne govori več o vodenju sveta, temveč o upravljanju lastnih omejitev v svetu trajnega tekmovanja velikih sil. Osrednja premisa je preprosta: ameriška moč ostaja izjemna, vendar ni neomejena, in njena napačna ali preveč razpršena raba jo dolgoročno slabi. Strategija zato pomeni premik od univerzalističnih ambicij k selektivni, interesno utemeljeni realpolitiki.

Glavni poudarki:

• Svet je opredeljen kot prostor trajnega strateškega tekmovanja, ne več kot sistem, ki bi se dolgoročno konvergiral v liberalni red. Tekmovanje s Kitajsko je osrednje, Rusija pa ostaja pomemben revizionistični akter.

• ZDA se odpovedujejo vlogi globalnega skrbnika reda. Namesto tega želijo preprečiti, da bi katerakoli druga sila dosegla položaj, ki so ga same imele po letu 1991.

• Varnostna politika je tesno povezana z industrijsko, tehnološko in energetsko politiko. Prosta trgovina ni več cilj sama po sebi, temveč orodje, podrejeno strateškim interesom.

• Vojaška moč ostaja ključna, vendar se uporablja selektivno in regionalno, predvsem tam, kjer gre za neposredne ameriške interese. Dolgotrajne stabilizacijske misije in “nation building” niso več predvideni kot osrednje orodje.

• Zavezništva so pomembna, vendar pogojna. Od zaveznikov se pričakuje večja lastna odgovornost, zlasti na področju obrambe, industrije in družbene odpornosti.

• Notranja kohezija, proizvodne zmogljivosti, tehnološka prednost in demografija so obravnavane kot temeljni elementi nacionalne varnosti, ne kot ločena področja politike.

Zahodna polobla je v dokumentu opredeljena kot območje primarne odgovornosti ZDA, kjer ne nameravajo dopuščati strateške konsolidacije nasprotnikov ali razpadanja držav v varnostne vakuume. Intervencija v Venezueli je povsem skladna s tem; ZDA so pripravljene hitro in odločno ukrepati tam, kjer ocenijo, da je ogrožena njihova varnost, regionalna stabilnost ali verodostojnost odvračanja.

Strategija vzpostavlja jasno hierarhijo interesov in odgovornosti ter opušča iluzijo, da je mogoče svet dolgoročno stabilizirati zgolj s pravili, institucijami in dobrimi nameni. Ta premik ima neposredne posledice za ameriške zaveznike, tudi za Evropo.

Spodbujanje evropske veličine

Tak je naslov poglavja o Evropi, Promoting European Greatness. Glede na to, da ste v Trumpu sovražnih evrofilnih medijih brali, kako strašen je postal odnos ZDA do Evrope, se mi zdi smiselno objaviti prevod celega poglavja. Poudarki pa so moji.

Ameriški uradniki so se navadili razmišljati o evropskih problemih v smislu nezadostne vojaške porabe in gospodarske stagnacije. V tem je nekaj resnice, vendar so pravi problemi Evrope še globlji.

Celinska Evropa izgublja delež svetovnega BDP – s 25 odstotkov leta 1990 na 14 odstotkov danes […] A ta gospodarski upad zasenči resnična in bolj ostra možnost civilizacijskega izbrisa. Večja vprašanja, s katerimi se sooča Evropa, vključujejo aktivnosti Evropske unije in drugih organov, ki spodkopavajo politično svobodo in suverenost; migracijske politike, ki spreminjajo celino in ustvarjajo spore: cenzuro svobodnega govora in zatiranje politične opozicije; zmanjšanje rodnosti ter izgubo nacionalnih identitet in samozavesti.

Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, bo celina čez 20 let ali manj neprepoznavna. Zato še zdaleč ni očitno, ali bodo nekatere evropske države imele dovolj močna gospodarstva in vojske, da bodo ostale zanesljive zaveznice. Mnoge od teh držav trenutno še bolj odločno vztrajajo na svoji sedanji poti.

Želimo, da Evropa ostane evropska, da si povrne civilizacijsko samozavest in da opusti svojo neuspešno osredotočenost na regulatorno zadušitev. To pomanjkanje samozavesti je najbolj očitno v odnosu Evrope z Rusijo. Evropski zavezniki uživajo znatno prednost trde sile pred Rusijo skoraj v vseh merilih, razen jedrskega orožja. Zaradi ruske vojne v Ukrajini so evropski odnosi z Rusijo zdaj močno oslabljeni in mnogi Evropejci Rusijo dojemajo kot eksistencialno grožnjo. Upravljanje evropskih odnosov z Rusijo bo zahtevalo znatno diplomatsko angažiranost ZDA, tako za ponovno vzpostavitev pogojev strateške stabilnosti na celotnem evrazijskem kopnem kot za zmanjšanje tveganja konflikta med Rusijo in evropskimi državami.

V osrednjem interesu Združenih držav Amerike je, da se pogaja o prenehanju sovražnosti v Ukrajini hitro končajo, da bi stabilizirali evropska gospodarstva, preprečili nenamerno eskalacijo ali širitev vojne in ponovno vzpostavili strateško stabilnost z Rusijo, pa tudi da bi omogočili obnovo Ukrajine po sovražnostih, da bi omogočili njen preživetje kot delujoče države.

Ukrajinska vojna je imela perverzen učinek povečanja zunanje odvisnosti Evrope, zlasti Nemčije. Danes nemška kemična podjetja gradijo nekatere največje predelovalne obrate na svetu na Kitajskem, pri čemer uporabljajo ruski plin, ki ga doma ne morejo dobiti. Trumpova administracija se je znašla v sporu z evropskimi uradniki, ki imajo nerealna pričakovanja glede vojne, ki se skrivajo v nestabilnih manjšinskih vladah, od katerih mnoge teptajo osnovna načela demokracije, da bi zatrle opozicijo. Velika evropska večina si želi miru, vendar se ta želja ne prenese v politiko, predvsem zaradi spodkopavanja demokratičnih procesov s strani teh vlad. To je strateško pomembno za Združene države Amerike prav zato, ker se evropske države ne morejo reformirati, če so ujete v politični krizi. Vendar Evropa ostaja strateško in kulturno ključnega pomena za Združene države Amerike.

Čezatlantska trgovina ostaja eden od stebrov svetovnega gospodarstva in ameriške blaginje. Evropski sektorji, od proizvodnje do tehnologije in energije, ostajajo med najmočnejšimi na svetu. Evropa je dom najsodobnejših znanstvenih raziskav in vodilnih svetovnih kulturnih ustanov. Ne samo, da si ne moremo privoščiti odpisovanja Evrope – to bi bilo samouničevalno za tisto, kar ta strategija želi doseči.

Ameriška diplomacija bi se morala še naprej zavzemati za pristno demokracijo, svobodo izražanja in neopravičljivo praznovanje individualnega značaja in zgodovine evropskih narodov. Amerika spodbuja svoje politične zaveznike v Evropi, naj spodbujajo to oživitev duha, naraščajoči vpliv domoljubnih evropskih strank pa resnično vzbuja velik optimizem.

Naš cilj bi moral biti pomagati Evropi popraviti njeno trenutno pot. Potrebovali bomo močno Evropo, ki nam bo pomagala uspešno konkurirati in bo sodelovala z nami, da bi preprečila, da bi kateri koli nasprotnik prevladoval v Evropi.

Amerika je razumljivo sentimentalno navezana na evropsko celino – in seveda na Veliko Britanijo in Irsko. Značaj teh držav je tudi strateško pomemben, ker računamo na ustvarjalne, sposobne, samozavestne, demokratične zaveznike, da bi vzpostavili pogoje stabilnosti in varnosti. Želimo sodelovati z usklajenimi državami, ki želijo obnoviti svojo nekdanjo veličino.

Dolgoročno je več kot verjetno, da bodo najkasneje v nekaj desetletjih nekatere članice Nata postale večinoma neevropske. Zato je odprto vprašanje, ali bodo na svoje mesto v svetu ali na svoje zavezništvo z Združenimi državami Amerike gledale enako kot tiste, ki so podpisale listino Nata.

Naša široka politika za Evropo bi morala dati prednost:

• Ponovni vzpostavitvi pogojev stabilnosti znotraj Evrope in strateške stabilnosti z Rusijo;

• Omogočenju Evropi, da se postavi na lastne noge in deluje kot skupina usklajenih suverenih držav, vključno s prevzemom primarne odgovornosti za lastno obrambo, ne da bi jo prevladovala kakršna koli sovražna sila;

• Gojenju odpora proti trenutni trajektorju [več] Evrope znotraj evropskih držav;

• Odpiranju evropskih trgov za ameriško blago in storitve ter zagotavljanju pravične obravnave ameriških delavcev in podjetij;

• Izgradnji zdravih držav srednje, vzhodne in južne Evrope s trgovinskimi vezmi, prodajo orožja, političnim sodelovanjem ter kulturnimi in izobraževalnimi izmenjavami;

• Konec dojemanja in realnosti Nata kot nenehno rastočega zavezništva;

• Spodbujanje Evrope k ukrepanju v boju proti merkantilističnim prevelikim zmogljivostim, tehnološkim kraji, kibernetskemu vohunjenju in drugim sovražnim gospodarskim praksam.

Skratka, ZDA od Evrope pričakuje, da v spopadu civilizacij oddela svoje na strani Zahoda. Strategija je bila sprejeta na nož od vseh grobarjev Zahodne civilizacije in od vseh tistih, ki več Evrope ne razumejo v smislu zaščite “evropskega načina življenja” (kar je bruseljski evfemizem za obrambo evropske judovsko-krščanske civilizacije), ampak vedno tesnejšo Unijo razumejo kot več centralnega planiranja, več regulacije in več vsiljevanja voknjenih politik članicam.

SWOT analiza strategije z vidika EU

Strengths – prednosti: ZDA Evropo še vedno obravnavajo kot jedro Zahodne civilizacije, ne zgolj kot geografski prostor ali skupek zavezništev. Ameriška varnostna politika priznava, da brez stabilne in obrambno sposobne Evrope Zahod kot civilizacijski blok izgubi strateško globino. Transatlantska vez temelji na skupni zgodovini, politični kulturi, vojaški interoperabilnosti in tehnološki kompatibilnosti. ZDA ostajajo edini akter, ki je sposoben zagotoviti jedrsko odvračanje, globalno projekcijo sile in strateško koordinacijo Zahoda kot civilizacije.

Weaknesses – slabosti: Ameriški pogled na Evropo je zaznamovan z dvomom o njeni notranji koheziji, demografski vzdržnosti in pripravljenosti na obrambo. Evropa se kaže kot civilizacijsko negotova, regulatorno preobremenjena in vojaško podhranjena. Razkorak med ameriškim razumevanjem varnosti kot vprašanja moči in evropskim razumevanjem varnosti kot vprašanja pravil, slabi skupno delovanje. ZDA Evropo vse manj dojemajo kot enakovrednega nosilca bremena in vse bolj kot šibki člen.

Opportunities – priložnosti: Ameriška strateška streznitev odpira Evropi priložnost, da se re-civilizira kot politično in varnostno odgovoren subjekt. Če Evropa okrepi lastno obrambo, industrijo, energetsko suverenost in družbeno kohezijo, lahko ponovno postane resničen civilizacijski partner ZDA, ne zgolj moralni komentator. V Huntingtonovem smislu to pomeni utrditev Zahoda kot ločene in samozavestne civilizacije v svetu konkurenčnih blokov. Ameriški pritisk lahko deluje kot katalizator evropskega dozorevanja.

Threats – grožnje: Največja grožnja je civilizacijsko razhajanje: scenarij, v katerem ZDA ostanejo trdo realpolitična sila, Evropa pa zdrsne v post-zahodno, post-zgodovinsko držo brez volje do moči in samoobrambe. To bi Zahod razdelilo od znotraj in odprlo prostor za pritiske drugih civilizacijskih blokov. Če Evropa ne bo sposobna braniti same sebe, ZDA dolgoročno ne bodo pripravljene nositi stroškov njene zaščite. V Huntingtonovi logiki to pomeni ne poraz Zahoda od zunaj, temveč razpad Zahoda od znotraj.

Trije scenariji za Evropo

Glede na povedano vidim tri evropske prihodnosti.

1) Scenarij dozorele odgovornosti. Evropa sprejme signal iz Washingtona kot opozorilo, ne kot žalitev. Okrepi lastno obrambo, industrijsko bazo, energetsko varnost in demografsko vzdržnost ter postopno prevzame večji del bremena kolektivne varnosti. ZDA v tem scenariju ostanejo ključni zaveznik in jedrski garant, Evropa pa postane resničen civilizacijski partner, sposoben braniti Zahod tudi brez stalnega ameriškega skrbništva. Transatlantski odnos se preoblikuje iz patronata v zavezništvo odraslih.

2) Scenarij odlaganja odločitev. Evropa se odzove z besedami, resolucijami in pozivi k mednarodnemu pravu, ne pa z realnim povečanjem moči. Obramba ostaja podfinancirana, industrijska politika razpršena, notranja kohezija šibka. ZDA v tem primeru ohranijo minimalno varnostno prisotnost, a Evropo obravnavajo kot sekundarno “bojišče” in vse bolj kot breme. Zahod kot civilizacija obstaja še naprej, vendar z naraščajočim notranjim razkorakom med ameriško realpolitiko in evropskim moraliziranjem.

3) Scenarij razhoda. Evropa zavrne logiko moči in se zavestno umakne iz civilizacijskega tekmovanja, bodisi v smeri strateške nevtralnosti bodisi v iluzijo globalnega post-konfliktnega reda ter ekvidistance od ZDA in Kitajske. ZDA preusmerijo pozornost drugam in Evropo obravnavajo kot geopolitično periferijo. Zahod ne propade zaradi vojaškega poraza, ampak notranje razpade. Amerika ostane zahodna sila, a brez zahodne finese, Evropa pa zdrsne v post-zahodni babilon brez lastne identitete in volje do samoobrambe.

Scenariji predstavljajo izbire različnih prihodnosti. Razlika med njimi ni posledica ameriških politik, temveč v tem, ali se Evropa odloči biti subjekt ali objekt zgodovine.

Skratka

Nova ameriška varnostna strategija priznava, da težišče svetovne politike določa tekmovanje s Kitajsko. Ne oblači ga v ideološki spor med demokracijami in avtokracijami, ampak ga razume kot pragmatičen boj za tehnološko, industrijsko in vojaško premoč, za nadzor nad dobavnimi verigami, energijo, podatki in tehničnimi standardi. ZDA ne sprašujejo več, kdo deli njihove vrednote v teoriji, temveč kdo je pripravljen sodelovati pri zadrževanju kitajske v praksi. Zavezništva ostajajo, vendar so podrejena temu glavnemu cilju.

Evropa se v tej sliki pojavlja kot nujen, a nezanesljiv partner. Za ZDA je pomembna toliko, kolikor prispeva k stabilnosti Zahoda in k uravnoteženju Kitajske. Moralna retorika brez realne moči in regulacija brez industrije v Washingtonu (v resnici tudi širše) ne štejejo.

Vprašanje za Slovenijo je preprosto: ali bomo del kroga držav, ki jih Washington vidi kot partnerje, ali pa smo na strani drugega ali tretjega scenarija.