Krivda in mir

Predsednica krivdo za smrt v Novem mestu pripiše kar vsem. To je politično oportuno in hkrati - pa ne da bi bilo s tem kaj narobe - žensko.

AI po navodilih PTB.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je v parlamentu odzvala na uboj Aleša Šutarja. SDS je njen nastop bojkotirala. Tar ni bilo dostojno. Med drugim je povedala:

Zato si želim in apeliram na vse nas, da ne razpravljamo o tem, kdo je bolj ali manj kriv oz. odgovoren. Vsi smo. Ker smo skupaj zavozili, smo danes skupaj odgovorni, da poiščemo rešitve.

Ta izjava je politično oportuna, ker vroči kostanj taktično podtakne kar vsem, ne pa levi oblasti, katere del je tudi sama. Politično oportuna je, ker se strateško izogne odgovornosti levičarske ideologije za nastale razmere v zvezi z Romi in širše.

Je pa tudi žensko. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.

Ona ve!

Freud je sicer pravilno opazil, da imajo moški in ženske drugačen občutek za pravičnost, ni pa to zato, ker bi ženske moškim zavidale penis ali ker bi bil njihov moralni razvoj zavrt v “falusni fazi”. Ampak zato, ker sta se v evoluciji oblikovali različni strategiji preživetja in sodelovanja.

Moralna psihologa Gilligan in Haidt (obstaja v slovenskem prevodu) ugotavljata, da ženske pogosteje razumejo pravičnost skozi konkretne odnose, skrb in empatijo, moški pa skozi abstraktna pravila, dolžnost in odgovornost.

Zakaj razlika? Ko so se oblikovali moralni instinkti, je bila ključna naloga žensk vzdrževanje socialne povezanosti znotraj skupine, skrb za potomce, sodelovanje z drugimi ženskami in zmanjševanje napetosti, saj je stabilnost skupine neposredno vplivala na preživetje mater in otrok. Zato je v ženski psihologiji bolj razvita empatija, kolektivno doživljanje odgovornosti in nagnjenost k iskanju konsenza. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.

Pri moških pa je evolucijsko prevladovala vloga postavljalca in skrbnika reda. Ne reda, ki bi se spreminjal od primera do primera, ampak abstraktnega, neosebnega reda po pravilih katerega bodo možje med seboj tekmovali in bodo najboljši zmagovali. To je krepilo mehanizme povezane s hierarhijo, pravili, kaznovanjem lumpov in uveljavljanjem na abstraktna pravila postavljene pravičnosti.

Feministična varnostna politika

Mnoge raziskave (Buss 2019; Tooby in Cosmides 1992) temu pritrjujejo. Ženske pogosteje uporabljajo relacijsko moralno presojanje, moški načelno. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe. Prve (npr. Musarjeva) izhajajo iz vprašanja “kako to vpliva na ljudi okoli mene, na odnose med nami?”, drugi (npr. Janša) pa iz “kdo je za to odgovoren, kaj je to povzročilo?”. Obe strategiji imata evolucijski smisel – ena ohranja skupino, druga preprečuje razpad reda.

V Sloveniji (in širše) je to razmerje porušeno. Skoraj popolnoma smo prevzeli “žensko” logiko moralnosti – empatijo brez presoje in strpnost brez odgovornosti. To pa je narobe. To nas pa je pripeljalo v situacijo, v kateri romsko nasilje nekaznovano narašča. Zato še več tega ni rešitev. Besede »vsi smo krivi« se slišijo lepo, pomirjajo, učinek pa je, da ni odgovornosti. Kadar nihče ni kriv, nihče ne odgovarja; če nihče ne odgovarja, se nič ne spremeni; če se nič ne spremeni, se red umakne neredu.

Opuščanje avtoritete nas je privedlo do točke, ko nočemo več razlikovati med prav in narobe ter prav tudi uveljavljati. Zato ni vseeno, ali rečemo »vsi smo krivi« ali »krivi so ti in ti, krivo je to in to«. Prvi stavek pomirja, drugi vzpostavlja red. Brez drugega ni prvega.

Skratka

Ni vse eno kdo in ni vseeno kaj vodi v nered, ki je kulminiral v uboju Aleša Šutarja. Rahljanje prsti, iz katere raste nasilje, nas ne bo pripeljalo nikamor. Upanje, da bomo imeli mir, če ne bomo govorili o krivdi, je prazno. Ne bo miru. Krivda pa bo na koncu še večja.

Literatura

• Buss, David M. Evolutionary Psychology: The New Science of the Mind. 6th ed. New York: Routledge, 2019. ISBN 978-1138090958.

• Gilligan, Carol. In a Different Voice: Psychological Theory and Women’s Development. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1982. ISBN 978-0674445444.

• Haidt, Jonathan. The Righteous Mind: Why Good People Are Divided by Politics and Religion. New York: Pantheon Books, 2012. ISBN 978-0307377906.

• Tooby, John, and Leda Cosmides. “The Psychological Foundations of Culture.” In The Adapted Mind: Evolutionary Psychology and the Generation of Culture, edited by Jerome H. Barkow, Leda Cosmides, and John Tooby, 19–136. New York: Oxford University Press, 1992. ISBN 978-0195060232.