Empatija nam pomaga, da razumemo stisko drugega, da si predstavljamo njegovo trpljenje in se nanj odzovemo na način, ki krepi solidarnost. Brez empatije bi bili družbeni odnosi hladni, tehnični in morda celo kruti.
Ampak empatija ni samo tista nadplemenita, skoraj božanska odlika, kot nam jo s tresočim glasom in vijočimi rokami slikajo mačje mame ter druge zaskrbljenke in zaskrbljenci na družbenih omrežjih.
V svetu, ki je vedno bolj nagnjen k čustvenim odzivom in krepostniškemu signaliziranju, se pozablja, da obstaja tudi druga plat medalje – da empatija lahko omrači razum. Nebrzdana, nekritična empatija zamegli trezno presojo in človeka potisne v čustvene odločitve, ki imajo lahko tragične posledice. Čustva so odličen motivator, slab strateg in še slabši sodnik.
Proti empatiji
Eden redkih psihologov, ki si je drznil postaviti pod vprašaj splošno sprejeto plemenitost empatije, je Paul Bloom s knjigo Against Empathy (2016). Bloom jasno loči med empatijo – čustveno sposobnostjo občutiti, kar občuti nekdo drug – in racionalno utemeljeno moralno zaskrbljenostjo. Njegova bistvena ugotovitev je, da je empatija lahko selektivna in pristranska: bolj smo sočutni do »naših«, manj pa do »vaših«. Empatija ni univerzalna in pravična, ampak deluje po logiki naših in vaših.
Ta selektivnost ni samo intelektualna zanimivost, ampak ima lahko resne politične posledice. Populisti so vedno znali v ljudeh podkuriti gorečo empatijo do ene skupine, nato pa prikazali neko drugo skupino kot vir vseh težav prve. Mehanizem je preprost: čim bolj se poistovetiš z žrtvijo, tem bolj se sovražnik zdi nečloveški, tem hujši ukrepi so proti sovražniku dovoljeni, celo moralni.
Pogromi nad Judi in množično sodelovanje navadnih ljudi v holokavstu imajo natančno tako psihološko podlago. Antisemitska propaganda je temeljila na mitih o domnevnih žrtvah Judov – od izmišljenih zgodb o ritualnih umorih krščanskih otrok v 13. stoletju, do nacističnih filmov in plakatov, ki so Jude prikazovali kot brezdušne izkoriščevalce, parazite in uničevalce gospodarstva. Vsaka taka zgodba je pri povprečnem človeku najprej sprožila empatijo do domnevno oškodovanih “naših” – do soseda, kmeta, vojaka – in nato ogorčenje do tistih, ki so naj bi jim to povzročili.
Izklop razuma, diktat čustev
Čustveno ogorčenje, ki ga je hrani selektivna empatija, preglasi racionalne protiargumente. Nasilje nad “krivci” ni samo sprejemljivo, temveč postane moralna dolžnost. Bloom trdi, da je empatija orodje, ki ga lahko uporabimo za karkoli – od dobrodelnosti do genocida – odvisno od tega, kam jo usmerimo.
V času, ko informacijski tokovi vsako sekundo tekmujejo za našo pozornost, je empatija eden najmočnejših mobilizacijskih orodij. Fotografija utopljenega ali lačnega otroka, objokana mati, kratek video tragične scene – vse to nas lahko v nekaj sekundah prepriča, da je neka stran nedolžna žrtev in druga krvoločni agresor.
Problem je, da ta čustveni angažma pri mnogih ljudeh izklopi sposobnost razumske presoje. Ni volje za preverjanje dejstev, za razmislek o širšem kontekstu ali za razumevanje, da je realnost konfliktov kompleksna. V trenutku, ko si »vživet« v eno stran, ti je druga stran ne le tuja, ampak moralno zavržna.
Bloom zato opozarja, da empatija, kadar ni uravnotežena z razsodnostjo in trdnimi moralnimi načeli, ne vodi nujno v dobro. Prav nasprotno – lahko postane orožje v rokah tistih, ki znajo z ljudmi manipulirati.
Moralno izsiljevanje in pogrom nad “brezčutnimi”
Bistveno pri manipulaciji je, da je ljudem treba preprečiti, da bi zapustili empatični čustveni mehurček in vklopili razum. Zato je treba utišati ali diskreditirati vse, ki bi ljudi radi zbudili v razumen premislek o zadevi.
Kdor se nekritično ne pridruži empatiji do »naših«, kdor na empatijo ne odgovori s še več empatije, postane tarča moralnega izsiljevanja: če se ne odzoveš s primerno mero solza, če izraziš dvom ali – bog ne daj – opozoriš na kompleksnost situacije, si označen za brezsrčnega, nečloveškega, celo sovražnega.
To moralno izsiljevanje se uporablja tudi kot test lojalnosti. Če nisi čustveno afektirano z nami, si proti nam. Na družbenih omrežjih to pomeni javno sramotenje, v medijih pa marginalizacijo. Psihološko gledano gre za isto dinamiko, kot jo opisuje Bloom: čustvena identifikacija s skupino se spremeni v moralno dolžnost, nasprotovanje empatični drhali pa v moralni zločin. Nedavno ga je bil obtožen predsednik Pahor, ker za dogodke v Gazi ni uporabil besede genocid.
Palestinizem in empatija
Zakaj to pišem, zakaj sem se te dni spomnil na Blooma? Ko se slovenske odbojkarice niso hotele rokovati z Izraelkami, so nekateri to opravičevali, češ, saj se tudi ukrajinski športniki ne rokujejo z Rusi. Selektivna empatija par excellence. Tako zelo je te ljudi medijska propaganda vživela v Palestince, da so pozabili, da je v vojni z Izraelom Hamas in ne Slovenija. In če se to zgodi celo moškemu in političnemu analitiku, kakšna zmeda je šele v glavah bolj površnih spremljevalk in spremljevalcev svetovnih dogodkov.
Čustva so odličen motivator, slab strateg in še slabši sodnik.
Empatija, ki bi morala voditi k miru in dialogu, postaja čustvena kurjava za politično polarizacijo. Kritiko terorizma interpretirajo kot pomanjkanje sočutja, razkrite fotomontaže kot trdosrčnost, empatijo tudi (in ne samo) z drugo stranjo, z izraelskimi talci in žrtvami Hamasa, pa kot fašizem. Prostor razuma, kjer bi se dalo mirno in racionalno govoriti o dejstvih, se krči. Moralni pogrom nad tistimi, ki niso na »pravi« strani sočutja, se širi.
Odzivi na to kolumno bodo tudi taki. Sovraštvo in hudobija bosta bruhala iz huliganov iz same empatije s Palestinci. Ob svojem verbalnem nasilništvu se bodo počutili moralno vzvišene, dobre, čistega srca, same Matere in Očetje Tereze takorekoč.
Skratka
Holokavst, Srebrenica, slovenski povojni poboji, sedmi oktober, tudi kakšen zločin IDF so bili izpeljani s pomočjo empatije, po vrsti: do Nemcev, ki da so bili žrtve judovskih izkoriščevalcev; do Srbov, ki da so jih Bošnjaki pregnali z domov; do žrtev fašizma in nacizma na slovenskem; do ubogih Palestincev brez države od reke do morja; do žrtev terorističnega napada na Izrael 7. oktobra 2023.
Iz nepremišljene empatije in premišljene notranjepolitične taktike slovenska oblast išče prepir z Izraelom in kulturno vojno doma ter počne mnoge druge neumnosti, ne da bi to kakorkoli pomagalo trpečim, sočutje s katerimi jim za to daje izgovor.
Rešitev ni brezčuten izklop empatije, temveč racionalna kontrola. To ne pomeni, da postanemo hladni in brezbrižni – pomeni le, da na dogodke gledamo skozi filter razuma. Skozi filter razuma noben razumen ne bi predlagal, da gre naša ladjica Triglav po sledeh Grete Thumberg v Gazo prebijati blokado in prevažati hrano. Prepojen s selektivno empatijo in utopljen v medijskem mehurčku, ki jo kuri, pač.
Neprijetna resnica je, da ni vsako sočutje dobro sočutje. Zmerna empatija, podprta z razumom, je kot dobro zdravilo v pravem odmerku. Preveč empatije – še posebej selektivne – pa je kot prevelik odmerek: ni zdravilo ampak strup.
Vsem intelektualcem razen morda g. Tručlu je jasno da je vladajoča koalicija spoznala da so rezultati njenega vladanja tako katastrofalni, da je skozi svoje medije prenesla težišče javnega diskurza na konflikt, ki ga nihče, še tam živeči ne, povsem ne razume. Seveda ni g. Turk nikjer napisal, da sočutje do trpečih civilistov v Gazi ni pravilno, napisal je le, da človeku lahko omrači razum in pozabi na dejstvo, da Hamas izkorišča civiliste in naše sočutje za svoj podli načrt uničenja države Izrael in vseh Judov.
Kakšno olajšanje. Še so/ste ljudje sposobni treznega razmišljanja. Hvala, da delite z nami.
Vse dobro, spoštovani gospod Turk.