Zaton liberalnega demokratizma?

Morda je po fašizmu in nacizmu, socializmu in komunizmu na vrsti liberalni demokratizem.

Kolumnistka časopisa Wall Street Journal Peggy Noonan je še najbolj odkritosrčno opisala čas, ki ga živimo po 5. novembru 2024: "There’s a sense we’re living through times we’ll understand only in retrospect", “Občutek je, da živimo v časih, ki jih bomo razumeli šele za nazaj”. Jasno je, da se je začelo premikati nekaj velikega. Tule bom ponudil hipotezo, kaj se pravzaprav dogaja.

Trije jezdeci apokalipse

Ena od posledic razsvetljenstva je tudi ta, da so si intelektualci začeli domišljati, da je družbo mogoče preurediti, modernizirati, jo narediti bolj napredno … z uporabo znanosti in razuma. V dvajsetem stoletju so si sledili veliki ideološki eksperimenti, ki so se namenili svet na novo urediti na podlagi abstraktnih in teoretičnih domislic, ki so “presegale” zgodovinske izkušnje, rezultate družbene evolucije in od časa preizkušene tradicije

Znanstveni izgovor so domislice našle v Hegelu, ki je trdil, da zgodovina sledi dialektičnemu napredku proti absolutnemu duhu. Karl Marx je isto logiko pretlačil v teorijo, ki je videla zgodovino kot materialistično kolo, ki se kotali proti svoji končni in zadnji postaji - komunizmu.

V praksi so te tri ideologije – (1) socializem in komunizem, (2) fašizem in nacizem ter (3) liberalni demokratizem (pojasnimo kasneje) - temeljile na zablodi, da lahko znanstveno in razumsko bistveno bolje uredimo družbo, kot jo je skozi tisočletja spontano obrusil čas.

Liberté, egalité, fraternité

Vsaka ideologija je imela v svojem jedru aksiomatično vrednoto, iz katere je potem logično in razumsko izpeljevala družbene rešitve. Našle so jih v geslu Francoske revolucije: liberté, egalité, fraternité - svoboda, enakost, bratstvo. Vse tri v ravnotežju niso nevarne, vsaka posebej, prignana do skrajnosti, pa rodi avtoritaren družbeni sistem. Vrednostna monokultura postane temelj njegove avtoritarnosti.

V temelju nacizma je bila nacija. Bratstvo, fraternité, med npr. Nemci je bilo na prvem mestu. V temelju komunizma je bil razred, egalité, enakost, pa brezprizivna vrednota, kateri je bilo podrejeno vse. V temelju liberalnega demokratizma je liberté, svoboda, ki je omejena samo z omejitvami, ki si jih, sami sebi, z glasovanjem, postavijo takrat in tam živeči ljudje.".

Vse tri ideologije so delile ljudi na prave in napačne, na Nemce in Jude, na revne in bogate, na demokratične in nedemokratične, na tiste, ki so del “demokratičnega loka” in na fašiste.

Vse tri so bile zadnja stopnja zgodovine, ki da bo trajala večno. Nacizem je postavljal tisočletni rajh. Socializem je bil samo prehodna stopnja na poti do komunizma, ki da je zadnja stopnja v razvoju človeštva. Liberalna demokracija naj bi prinesla konec zgodovine, kot je naslov razvpite knjige Francisa Fukuyame. Ker so poznale konec, proti kateremu se neizbežno kotali kolo zgodovine, so si vse tri ideologije domišljale, da vedo, katera je prava stran zgodovine. In oni so bili na pravi strani, njihovi nasprotniki pa na napačni.

Leta 1945 sta bila premagana fašizem in nacizem, leta 1989 socializem in komunizem. Okrog 2025 je morda na vrsti liberalni demokratizem.

Liberalni demokrat-izem?

Liberalna demokracija je politični sistem, ki združuje načela liberalizma (varovanje individualnih pravic, svobode govora, vladavine prava) in demokracije (vladavina ljudstva preko svobodnih in poštenih volitev). Dokler jo razumemo kot politično ureditev, ki naj zagotavlja, da oblast vlada s soglasjem podložnikov, z njo nimam težav.

Ko pa postane sistem vrednot in idej, ko postane ideologija, pa postane -izem.

O razlikovanju med demokracijo kot pluralnim in vključujočim političnim sistemom in demokratizmom, kot ideologijo, ki nekatere poglede znotraj tega sistema blagoslavlja, druge pa prepoveduje, so med drugim pisali von Kuehnelt-Leddihn, Emily B. Finley in Ryszard Legutko.

Demokratizem razumejo kot sistem idej, kjer demokracija preseže svoje osnovne okvirje in postane totalizirajoča ideologija, ki prežema in komandira vse vidike družbe. Namesto da bi demokracija ostala politični sistem, ki zagotavlja mehanizme odločanja in spoštuje pluralnost mnenj, se demokratizem razvije v prisilno vsiljevanje enotne vizije "demokratičnih vrednot". Legutko opozarja, da v tem procesu prevladujejo politična korektnost, ideološka uniformnost in institucionalna dominacija liberalnih elit, ki iz demokratičnih idealov odstranijo dejanski dialog in dejansko svobodo.

V tem kontekstu se vrednote, kot sta enakost in svoboda, reinterpretirajo in pogosto uporabljajo kot orožje proti tistim, ki nasprotujejo dominantnemu ideološkemu okvirju. Demokratizem prepoznava le eno legitimno interpretacijo demokracije, kar vodi v demonizacijo, cenzuro in izključitev vseh, ki zagovarjajo zdravo pamet, klasično liberalne, tradicionalne, konservativne ali religiozne vrednote. Ta proces vodi v zmanjšanje dejanske svobode in pluralnosti, saj demokratizem ne tolerira alternativnih pogledov, temveč jih označuje za nazadnjaške ali nevarne za družbo.

Liberalni demokratizem je drugačen -izem

Liberalni demokratizem je oblika demokratizma, ki v totalno obvladovanje družbe vpreže neodgovorno svobodo kot najvišjo vrednoto in izobči vse, ki se s tem ne strinjajo. Liberalni demokratizem je primerno ime za tisto zadnjo stopnjo zgodovine, o kateri je pisal Fukuyama. Liberalna demokracija kot politični (in ne ideološki) sistem lahko zato ostane čista negativnih konotacij.

Patrick J. Deneen trdi, da liberalizem spodkopava temelje skupnosti, tradicije in moralnih vrednot, saj pretirano poudarja individualno avtonomijo, osebno svobodo in materialno blaginjo, kar vodi v erozijo družbenih vezi, atomizacijo posameznikov ter oslabljen občutek pripadnosti in odgovornosti do skupnosti. Liberalni demokratizem te zablode postavlja kot edino dopustne družbene principe in pozablja, da se posameznik lahko realizira kot posameznik le, če okrog njega obstaja skupnost in da svoboda lahko obstaja samo v kontekstu omejitev, ki nam jih daje zavedanje, kaj je prav in kaj je narobe.

Liberalni demokratizem se naslanja na svobodo in ljudem dopušča zavist, pohlep, pohoto, požrešnost, napuh, ipd., če ljudem to le pomaga pri “iskanju sreče” (pursuit of happiness). Ker liberalizem ljudi osvobaja spon civilizacije, se mu za svoj obstoj skoraj ni bilo potrebno zatekati k nasilju. Ljudi noče spreminjati, kot sta to počela fašizem in socializem, ljudem pusti, da so taki, kot so prišli na svet in kakršni bi bili brez korenčka in palice vzgoje v civilizacijo. Če sta fašizem in socializem opisana v Orwellovem 1984, je liberalnemu demokratizmu bližje Huxleyev Pogumni novi svet.

Ker liberalnega demokratizma ne drži pokonci nasilje, njegov konec ne bo tako nasilen in dramatičen, kot je bil konec fašizma in socializma. Poslovil se ne bo s pokom temveč z javkanjem.

Vzrok za letargijo Zahoda

Liberalni demokratizem je vzrok za letargijo Zahoda. "Svoboda brez odgovornosti je sovražnik svobode", opozarja Roger Scruton. Padale so moralne meje, rušile so se državne in kulturne meje, izginjale so razlike med spoloma, pomen so izgubljale besede kot moški in ženska, mož in žena, tam in tukaj, domovina in tujina, svet in sveto. Tako je Zahod prišel do točke, ko svoboda sama po sebi ni več odgovarjala na vprašanje, zakaj obstajamo in kaj želimo doseči. Imeli smo rakete in internet, nismo pa vedeli, čemu.

Demografsko se na Zahodu rojeva daleč premalo otrok za obnavljanje populacij, gospodarstvo stagnira, niti ameriška industrija ne more več konkurirati kitajski. Afrika pripravlja kovčke za selitev na nebranjeni sever. Michel Houellebecq plastično opozarja na impotenco sekularne Evrope pred močjo samozavestnega, ponosnega in samemu sebi zvestega Islama.

Večina liberalno demokratističnih intelektualcev ta zaton relativizira ali ga celo preoblači v cesarjeva nova oblačila napredka. Ne identificira se več kot Zahod, sramuje se svojih korenin, ruši spomenike slavnih prednikov, briše svoje klasike iz učnih programov. Sovraži sebe, svoje korenine, Zahod in zahodnost. Nekateri so zaton vsaj pojasnjevali kot naravno nujnost (več v tej kolumni). Liberalni demokratizem je postal tista ideologija, ki je vir notranje gnilobe, ki šibi Zahod, ga potiska proti svojemu zatonu, zaton zanika, ga osmišlja in zagovarja, le zoperstavlja se mu ne.

Skratka

Učili so nas, da je vse prav, če se le dovolj velika večina trenutno živih s tem strinja. Da se lahko odločimo karkoli, če je odločitev le “svobodna”. To smo morali verjeti. Kdor tega ne verjame, ni demokrat. Kdor se s svobodo ne strinja, se ga vanjo pač prisili. Recimo prisili, da se bo svobodno odločal, ali naj se evtanazira ali ne.

Tak pogled na demokracijo in svobodo je v popolnim nasprotju z epistemologijo Hayekovega liberalizma, ki znanstveno dokaže, da je vir modrosti o družbenih zadevah v izkušnjah preteklih generacij in ne intelektualnih domislicah sodobnikov. Tisti napačen liberalno demokratističen pogled na svet je Zahod pripeljal do roba demografskega, ekonomskega in identitetnega zloma.

Dogodki v ZDA obetajo, da se bo nekaj premaknilo. Ideologija liberalnega demokratizma z vsemi svojimi woknjenimi ekstremi se umika normalnosti. Ostanek Zahoda se bo moral odločiti, ali bo vztrajal na smrtni postelji svoje civilizacije, ali pa bo kaj ukrenil. Zgledi vlečejo, še posebej zgledi iz ZDA. V najboljšem primeru nas čaka renesansa Zahoda. V najslabšem precej bolj nemiren zaton, kot bi nam ga organizirali liberalni demokratisti.

V vsakem primeru se bo zgodovina zgostila in na to se bo treba pripraviti.

Tekst je prirejen iz daljše razprave, ki jo avtor napisal za nastajajoči zbornik Katedrale svobode.